Besede za srce

foto: Dan Heller Smo v Jerihi. V mestu, ki je na vsem svetu najnižje, globoko pod morsko gladino, v bližini Mrtvega morja. V mestu tesnobe, strahu, negotovosti in diha po smrti. V mestu na dnu sveta in zgodovine. Veste, kam merim. Pa vendar je treba vedeti, da ravno po tem dnu hodi Jezus. Dno, o katerem govorimo, ni dno popolne samote in zapuščenosti, temveč občutka, da je tako; ni dno smrti, temveč dno slepote; pomanjkanja prihodnosti, če želite. Pomanjkanje Boga. In vi to veste. Veste, ker ste vi v množici, ki hodi za njim. A obstaja še druga množica. Tista, ki sedi ob poti in kriči. Bartimaj je človek našega časa. Vsa družba okrog nas, vsa izpraznjena kultura, vse prevarano gospodarstvo, vsi mladi brez prihodnosti, vsi izkoriščevalci na račun drugih, vsi nacionalisti in ustvarjalci vojn med narodi in v narodih (tudi v našem), vsi, ki bežijo v razne vzporedne svetove, vsi razočarani in brez volje do življenja, vsi ti in še drugi slepi brez besed kričijo: » Jezus, Davidov sin,...

Kdaj se ti zgodi, da te osupne malenkost. Drobtina. Tlesk. Kapljica rose. Duh po meti. In če ti je takrat dana sposobnost, da se ob tem čudežu stvarstva v tebi ne zbudi nikakršna sla po tem, da bi ga imel, ali želja po tem, da bi se ti vsaj še kdaj ponovil, temveč samo in res samo zreš vanj in ga občuduješ, potem se te takrat dotakne Bog. Ampak ... to je težko. Maaaa, niti ne. Pač. Treba je živeti. (Zapis se ima zahvaliti enemu najlepših opravil na svetu. Sajenju rož. Pripravljanju za pomlad, ko že slutiš zimo, ker v hišo hodi mrčes vseh vrst. Vsaka čebulica narcis in tulipanov je zmaga proti zimi. Pa četudi v zemlji ne bo preživela. V nas, ki smo sadili in jim toplo podarjali življenje, se je vsadilo Življenje. In to je ta dotik Boga.)

» Učitelj, želiva, da ... «, Učitelj, » daj nama, da ... « Morda si to ne priznamo, a kakor Janez in Jakob govorimo velikokrat tudi mi. Vsaj ko se obračamo na Boga. Mene so njune besede spomnile na moje molitve. Morda ne molite več. Pa ne zato, ker ne bi znali. Tudi ne zato, ker nimate časa. Molili ste, gotovo, vsaj kot otroci, ker vsi otroci molijo. Če ne molite več ali če ne molite redno, je to zato, ker se vam molitev verjetno ne zdi potrebna, saj se imate sami za dovolj močne, ali pa ker niste videli (ali nočete videti) trenutkov in situacij, ko ste šibki. Ali pa je to tudi zato, ker ste nekoč molili, pa niste dobili tega, kar ste v svojih molitvah prosili in se vam zdi tako molitev samo izguba časa in praznoverje. Ali pa so vas tega naučili drugi, ker se pravi, da je molitev nekaj, kar se ne počne, če želi človek pred drugimi izgledati sodoben in inteligenten. Gotovo obstajajo še drugi razlogi kot ti, ki sem jih naštel, ker jih je verjetno prav toliko, kolikor je ljudi, ki...

No, ta je bila pa res nora. Nora že zato, ker sem se tega kar iznenada lotil, seveda ko sem opazil, da za film Moonrise Kingdom ( Kraljestvo vzhajajoče lune ) na spletu teh podnapisov v slovenščini še ni. Našel sem angleško verzijo in se lotil. Ne zaman. Ta ideja ni bila nora samo zato, ker mi je to vzelo toliko časa (mislim da vsega skupaj približno 8 ur), ampak ker mi je to tudi malce poslabšalo že tako ali tako pešajoči vid. Ne vem, zakaj sem vztrajal. Medtem ko so me pekle oči in bolela glava, je v meni verjetno vztrajala samo še trma, da mi bo enkrat to uspelo. Navkljub vsemu drugemu delu, ki me je čakalo. Priznam, malo me je začaralo vse to, malo me je upijanilo, ampak ta svoj trud sem delal z namenom. Da ga nekomu pokažem. In mi je uspelo. Zdaj so podnapisi končani. In iz tega sem izšel z dvema velikima obljubama: 1. da se tega ne grem več , in 2. da moram gotovo vsaj del te vneme prenesti tudi na svoje delo . Dragoceni ugotovitvi. :) Morda bo življenje po njih drugačno.

" Eno ti manjka ." Samo eno. To je prostor, da bi videl drugega. Ne le sebe. Da bi v vsem, kar počneš, videl drugega. Nad tem Jezusovim razkritjem resnice sem se globoko zgrozil. Kar naenkrat sem v svojem krščanstvu videl toliko sebičnega, toliko dela, ki sem ga opravil zaradi sebe, ne pa zaradi ljubezni do drugega. Toliko stvari, ki sem jih naredil, da bi " dosegel večno življenje ", da bi si zagotovil mirno vest, ne pa zato, da bi zaradi mene živeli drugi. Veste, vse, pa naj bodo tudi še tako pobožne, vzorne in hvalevredne stvari, tudi molitev, žrtve in dobra dela, lahko kristjani delamo tudi samo zato, da bi bili v svojih, v očeh svojih bližnjih in v Božjih očeh pohvaljeni. Lahko jih delamo zase. Da bi " dosegli večno življenje ", da bi se sami rešili. Pa se na zunaj ne zdi nič narobe. Tudi človek, ki je pritekel pred Jezusa z namenom, da bi dosegel večno življenje, ni bil slab človek. Celo nasprotno, če bi ga videli v svojem življenju, bi nas mnogo...

Še vedno hodimo z Jezusom proti Jeruzalemu. Apostoli in mi gremo tja, korak za korakom, ker tja moramo priti. Ker si tja želimo priti. Med to hojo izpolnjujemo svoj največji življenjski projekt. Po posameznih stopinjah, po vprašanjih in odgovorih, po padcih in po porazih, preko lepote in zahtevnosti te poti se učimo največje in najpomembnejše stvari – učimo se ljubiti . To je pot, na katero nismo šli sami od sebe. To je pot, na katero nas je poklical Bog . S tem, ko nas je ustvaril različne, nam je namreč dal čudovito možnost, da se preko ljudi učimo popolne ljubezni – ljubezni do Boga. V odločitvi, zvestobi in darovanju. Naj torej gre za pot zakonca, pot matere in očeta, pot posvečene device, redovnika ali duhovnika, gre pravzaprav za isto pot: pot proti Jeruzalemu, v katerem bomo našli največjo možno ljubezen, naš ideal, h kateremu gremo – ljubezen Boga. On nam je izbral to pot, ker ve, da je za nas najboljša, da pridemo po njej do svojega Jeruzalema, da izpolnimo svoje življenjsk...