Besede za srce

Kako imperativ uspešnosti, janzenizem in avtomatizem uničujejo zakrament Božje ljubezni do človekove realnosti Kljub temu, da se bo čez par dni začelo tradicionalno predbožično obleganje spovednic, smo si bolj ali manj edini, da je ta zakrament v precej veliki krizi. Ne verjamem, da je ozadje te krize zgolj in predvsem v relativiziranju oz. zanikanju greha kot takega. Verjetno tudi, rekel pa bi, da gre veliko globljo težavo, morda povezano z današnjim ustrojem družbe, katere prepričanj se hočeš nočeš slejkoprej vsi navzamemo. V ozadju vsega, kar počnemo, je imperativ uspešnosti in ta je iz nas ustvaril robote, ki moramo biti uspešni, dobri, polni priznanj in uspehov. K temu zato seveda neizogibno spada tudi zanikanje tega, da sem morda slab. Da sem sposoben tudi grdih in težkih stvari. In ker je tega, to vemo, pravzaprav sposoben vsakdo in če želimo kljub temu biti uspešni, si moramo pač to, da nismo grešniki, da ne delamo nič kaj takega, neprestano dopovedovati. Eden od ukrepov ...

V evangeliju je danes pomembna novica: »Nebeško kraljestvo je blizu.« Koliko takih novic smo že slišali in smelih napovedi, čisto podobnih, da nas čakajo nebesa na zemlji, da so čisto blizu, samo še za ped daleč. Recimo tiste o skrajšanju čakalnih vrst v zdravstvu, pa o tisoč evrih pokojnine, da ne naštevam tistih klasičnih trgovskih o sreči, ki vam jo bo prinesla nova obleka, ko je že ravno čas popustov. Tisti, ki razmišljajo – čeprav jih je malo – so zaradi razočaranja nad svetom in življenjem pred temi novicami že nezaupljivi ciniki, drugi, naivneži, ki se še pustijo peljati žejne čez vodo, bodo to šele postali. Spričo vseh teh in še mnogih drugih razočaranj, ki so nam jih prinesle varljive mesije našega vsakdanjika, ni prav nič čudno, da živimo v času velikega skepticizma glede vsega in v vsakogar, verjetno tudi v Kristusa in v njegovo oznanilo. Jezusov čas je bil tudi takšen, poln »mesij« in »evangelijev«, dobrih novic, odrešenikov, ki so veliko govorili in veliko obljublja...

Za Janeza je Božji sin jagnje , to je njegovo oznanilo, ki ga ponovi kar dvakrat zapovrstjo (Jn 1,29.36). Ne medved ali volk, ni zverina, ki bi vehementno uveljavljala svojo moč, tudi ni lev ali slon, da bi se ga morali bati. Bog je jagnje, jagnje pa je krotka živalca in v človekovo življenje stopa kot nekaj nevsiljivega in nežnega , celo kot nekaj preveč ranljivega, rekel bi, kot nekaj tujega za nas in naš svet. Osamljeni svet moči Kajti med nami je seveda drugače, življenje nas je priučilo, da gre v našem svetu predvsem za tekmo moči , za nekakšen boj za preživetje, v katerem ni prostora za nežnost in ranljivost, ti dve reči, razumemo ju kot znamenje šibkosti, sta za nas lastnosti življenjskih poražencev. Preživijo in zmagajo pač samo tisti, ki imajo dovolj trdo kožo, ki so v razmerju do drugih dovolj močni, to je neobčutljivi – ker se vse ljudi danes razume kot tekmece. Ne samo sodelavca, ki se poteguje za isto mesto v službi, tudi svojo ženo, ki leži z menoj v isti postelji, ...

V zarji dneva samostojnosti in enotnosti sem na radiu ujel Imagine Johna Lennona, to pesem med prazniki naše radijske postaje tako rade vrtijo, menda zato, ker nas zaziba v nekakšno ekstatično stanje, v svet, kjer je vse lepo in prav, v nebesa, čeprav jih John noče nikjer drugje kot na zemlji. Poslušal sem besedilo, ne prvič, ampak nekoliko bolj občutljivo kot sicer, in me je tistega dne nekoliko zbodlo, saj veste, tisti del, v katerem si John predstavlja svet »brez držav« in »brez religij« in tako naprej. Pustimo to, da se mi je zdelo nekoliko čudno dajati na spored dneva, ki utemeljuje našo narodno identiteto, pesem, ki na nek način poveličuje globalizacijo in izginotje vsake identitete. Bolj me je zabolelo, ali je mar narobe to, da se kot Slovenec in kot kristjan, kar jemljem kot svojo identiteto, da se tak, kot sem, dobro počutim. Ali morda s tem v svet vnašam napetosti, sovraštvo, nemir, s tem, da sem »nekdo« in da sem »od nekoga«, da nekomu pripadam? Kakor da je mir mogoč sa...

Mnogi ljudje se bojijo prepirov. Pa bi se bolj od kreganja morali bati tišine . A ne prave, tihe tišine, tišine premišljevanja; tista tišina je bogata in polna, človeku daje, da iz njega vzklijejo dobre, čiste, tehtne besede. Bati bi se morali prazne tišine, tišine iz bolečine, razočaranja, užaljenosti, tišine iz sovraštva in pa najbolj strupene tišine, kar jih je, smrtonosne prazne tišine , ki med nami nastane, ko si nimamo več kaj povedati. Človek je bitje besede Kajti »v začetku je bila Beseda.« (Jn 1,1) Beseda je začetek vsega, komunikacija, če želite. Kajti vse, kar je nastalo, je nastalo, ko je Bog spregovoril, luč, sonce, zvezde, zelenje, ptice, tudi človek (1 Mz 1,26). Zato je Beseda tudi v začetku človeka, oživel, nastal je, kadar ga je Nekdo ogovoril. Ko namreč med dva človeka vstopi beseda, ko se začneta pogovarjati, takrat se začneta tudi bližati drug drugemu in tako se med njima ustvari odnos , začetek vsega človeškega. Človek je tako ustvarjen kot bitje iz besede , ...

Nocoj ne morem spati. Pred očmi mi kakor sence dreves v vetru čez srebrno mesečino švigajo stvari, ki jih obžalujem, skrbi, ki mi polnijo glavo in srce. Veliko jih je, tako mnogo, da se mi zazdi, kakor da ni drugega v meni, kot da sem tudi sam sestavljen iz njih, trepetajočih senc in obžalovanj, tako kot one v meni se tudi jaz obračam po postelji in iščem zavetja, ki ga ni. Naenkrat nisem več sam. Okoli mene se prikažejo ljudje, ki sem jih razočaral, in njihove žalostne oči, pa stvari, ki sem jih naredil narobe, tako zelo mi je žal zanje, in za tiste, ki jih sploh nisem naredil, pa bi jih moral. Pa za moje grehe, za katere se zdi, da po njih nič več ni tako, kot je bilo poprej. Ker res ni … In potem vznika še vse, kar me čaka in česar me je strah, na tako zelo tankem ledu hodi človek, kadar želi biti srčen, čuteč, topel duhovnik … Vstanem, nobenega smisla nima, da se še naprej mučim na razburkanih rjuhah. Stopim do kuhinje in si pripravim čaj, morda me bo toliko pomiril, da bom zm...