Preskoči na glavno vsebino

Imeti Očeta


V zarji dneva samostojnosti in enotnosti sem na radiu ujel Imagine Johna Lennona, to pesem med prazniki naše radijske postaje tako rade vrtijo, menda zato, ker nas zaziba v nekakšno ekstatično stanje, v svet, kjer je vse lepo in prav, v nebesa, čeprav jih John noče nikjer drugje kot na zemlji.

Poslušal sem besedilo, ne prvič, ampak nekoliko bolj občutljivo kot sicer, in me je tistega dne nekoliko zbodlo, saj veste, tisti del, v katerem si John predstavlja svet »brez držav« in »brez religij« in tako naprej. Pustimo to, da se mi je zdelo nekoliko čudno dajati na spored dneva, ki utemeljuje našo narodno identiteto, pesem, ki na nek način poveličuje globalizacijo in izginotje vsake identitete. Bolj me je zabolelo, ali je mar narobe to, da se kot Slovenec in kot kristjan, kar jemljem kot svojo identiteto, da se tak, kot sem, dobro počutim. Ali morda s tem v svet vnašam napetosti, sovraštvo, nemir, s tem, da sem »nekdo« in da sem »od nekoga«, da nekomu pripadam? Kakor da je mir mogoč samo takrat, kadar izginejo vse razlike med ljudmi …

Nihče in nekdo

Danes imamo tak, globaliziran svet, lahko bi rekli svet brez religij in držav, Japonci in Američani, Nigerijci in Norvežani imajo vsak svojo zastavo, a hkrati poslušajo isto glasbo, se enako oblačijo, jejo isto hrano in zagovarjajo iste stvari. Tudi govorijo že enako, skupaj »hengajo« in »šerajo« svoje življenje, miru pa ni od nikoder. Tako pač je, kadar ljudje nimajo obrazov, si identiteto posvojijo od manipulatorjev in ti jih izkoristijo za svoje cilje. Zato se spet »radikaliziramo« in se nagibamo »k populizmu«, kot radi rečejo strokovnjaki, seveda, saj jih vznemirja ta anonimnost, ker ne vejo, kdo so, radi bi bili »nekdo«, ne pa samo delček brezoblične množice, zato iščejo svojo istovetnost, tudi s pretiravanjem, kakopak.

Radi bi imeli očeta, radi bi vedeli, od kod so, se razume. Nekaj najhujšega je biti »nihče«. Tako stanje brezobličnosti namreč v človeku ustvarja zmedo, brez smisla živi, kdor ne ve, čigav je, ker pomeni imeti lastno identiteto tudi imeti smisel življenja, smer, prihodnost in poklicanost, svoje vrednote, ter najpomembneje, občutek, da si temu svetu vreden in potreben tak, kot si, in ne tak, kakršen naj bi šele postal.

Jezusova in naša identiteta

Zato se Jezus da krstiti, tudi on potrebuje razumeti lastno identiteto, tudi on mora vedeti, kdo je. Tam, v jordanskih vodah, krščen, ugotovi, da ima Očeta (Mt 3,16-17). To dragoceno odkritje določi vse, kar vemo o Jezusu, vse njegove besede, razmišljanje, odločanje, ustvarjanje, vrednote. To je tisto, kar človeku daje zavest lastne identitete, »prav« živi, do Boga in do ljudi, ko je iskren do samega sebe, do tega, kar je in čigav je. Ker lahko na podlagi te identitete preverja, ali gre prav ali ne.

Danes se pokrižajmo z blagoslovljeno vodo in se spomnimo, kdo smo. To je vse, kar potrebujemo, da bomo živeli, kot je treba.

(misel ob nedelji Jezusovega krsta, leto A)

Komentarji

  1. Hmmmm, ene 18 let "Dejal jima je: »Kako da sta me iskala? Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?«"

    Malo peša ta teologija...

    OdgovoriIzbriši
  2. Hmmmm, ene 18 let prej: "Dejal jima je: »Kako da sta me iskala? Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?«"

    Malo peša ta teologija...

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Spomladansko pospravljanje

Marsikdaj se spovedi izogibamo tako, da rečemo, da vedno povemo iste grehe in da je zato k spovedi nepotrebno iti. Toda to bi bilo najslabše, kar bi storili, ker je jasno, da se, čeprav pospravljanja nihče ne mara, tega vendarle lotimo, da se ne bi v svojih bivališčih utopili v smeteh, prahu in ostali odvečnosti. Vedno je to treba narediti, ker človek ne začne delati slabega, dokler se tega slabega pri samem sebi, v svojem templju, tako ne navadi, da mu postane normalno . Takrat se začne težava.  In Judom je postalo nekaj normalnega, da so bili v templju, na najsvetejšem kraju njihove dežele, prodajalci volov, ovc in golobov ter menjalci denarja , seveda zaradi praktičnosti, pa vendar, tam so bile vsakodnevno stvari, ki tja, na kraj molitve , daritve, zaveze, ne spadajo, in jim je bilo to nekaj običajnega – sicer ne bi tako začudeno vprašali Jezusa, ki se mu je to zdelo nadvse ostudno: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš takó delati?« (Jn 2,18)  »On pa je govóril o templju svojega te

Vrata, vratca, vrtec, roža

Nič ne vem, kaj bo s tem septembrom, kaj bo z doslej tako uveljavljenim letnim redom, šola, verouk, skupine, kakor daljno obzorje je vse pred menoj, za hribom pa … tam so morda oblaki, morda nevihta, vihar, potres, ki cepi skale, morda kakor tih šepet lahno šumljanje … Res, saj je tako v vsakem času, vedno je bilo tako, dokler se nismo upijanili z mislijo, da vse obvladamo in razumemo, da nam nihče nič ne more, da imamo Boga samo še za kmete in za nedeljski krožek. Zdaj pa … kot da se vse začenja na novo, na nek način me zabava naš bes iz nemoči, ko ne vemo, ali bodo paradižniki na vrtu sploh preživeli prihajajoče neurje … in se spet učimo biti brez moči, učimo se spet biti ljudje, bi rekel, in se odrekati vlogi boga, ki smo se je – treba je biti pošten – v našem svetu preslabo lotili.  Čeprav trideset let pozneje, je spet, kot da sem prvič pred vrati osnovne šole, mali Marko, povsem nemočen in nebogljen pred življenjem, s čudno mešanico strahu, pričakovanja in sladkega vznemirjenja.

Ko Gospod stopi v kaos

»Kako se bo to zgodilo?« (Lk 1,34)  Nemogoče se nam zdi, da bi znotraj tega kaosa, ki danes vlada v svetu, v tej zlobi ljudi in družbe, celo Cerkve še bilo mogoče kaj popraviti, brezupno zgleda, nerešljivo. In navadili smo se, da se takrat, ko je neka stvar preveč pokvarjena, te ne splača več popravljati, da jo je bolje zavreči in kupiti novo.  Toda »pri Bogu ni nič nemogoče.« (Lk 1,37)  Bog ne obupa. Z neko vsakič novo ponudbo se splazi v človeštvo, nad katerim so že vsi obupali, poišče v njem košček dobrega in svetega, vedno je v njem, Marijo, in »pride k njej«, se ji približa. Spozna njen strah in ovire, tolaži jo in miri in začne popravljati to ranjeno človeštvo: tako, da sam stopi vanj, da se poistoveti z njim, da živi njegove skušnjave in njegove težave, bremena, strahove, skrbi. Človeka spreminja tako, da se ob njem sam spremeni. Privzema rane in vprašanja in postaja človek .  Obupal bi nad tem svetom in nad seboj, če ne bi vedel, da Bog tako potiho, v nekem zanikrnem Nazaretu n