Preskoči na glavno vsebino

Soustvarjalci evangelija


V evangeliju je danes pomembna novica: »Nebeško kraljestvo je blizu.« Koliko takih novic smo že slišali in smelih napovedi, čisto podobnih, da nas čakajo nebesa na zemlji, da so čisto blizu, samo še za ped daleč. Recimo tiste o skrajšanju čakalnih vrst v zdravstvu, pa o tisoč evrih pokojnine, da ne naštevam tistih klasičnih trgovskih o sreči, ki vam jo bo prinesla nova obleka, ko je že ravno čas popustov. Tisti, ki razmišljajo – čeprav jih je malo – so zaradi razočaranja nad svetom in življenjem pred temi novicami že nezaupljivi ciniki, drugi, naivneži, ki se še pustijo peljati žejne čez vodo, bodo to šele postali.

Spričo vseh teh in še mnogih drugih razočaranj, ki so nam jih prinesle varljive mesije našega vsakdanjika, ni prav nič čudno, da živimo v času velikega skepticizma glede vsega in v vsakogar, verjetno tudi v Kristusa in v njegovo oznanilo. Jezusov čas je bil tudi takšen, poln »mesij« in »evangelijev«, dobrih novic, odrešenikov, ki so veliko govorili in veliko obljubljali, vzbujali upanje, od katerega ni bilo nič. In se sprašujem: kaj je bilo tistim štirim bojda izkušenim možem, ki so zgolj na besedo nekega samooklicanega preroka iz Nazareta pustili staro življenje in začeli nekaj novega (Mt 4,18-22)? Ker po tolikšnih žalostnih zgodbah, kot jih človek izkusi v svojem življenju, temu, da je »nebeško kraljestvo« res »blizu« (Mt 4,17), lahko verjame samo kdo, ki je slep ali neumen.

Vendar so šli. In še »takoj« (Mt 4,20.22) za povrh.

Nosimo odgovornost za naš čas

Ta odločnost preseneča. Tako zelo, da verjetno ni šlo zgolj za radovednost ali za naivnost, toliko razlogov proti temu je. Saj to vendarle ni bilo vabilo na kavč ali na gostijo, ampak poklic v garanje in negotovost, biti »ribič ljudi« zveni še nekaj bolj zahtevnega kot biti tisti »navadni« ribič, pa že to je bila naporna služba, tudi če si pravi ekspert, zelo odvisna od sreče.

Ne morem si misliti drugega, kakor da so fantje, ki so slišali: »Hodita za menoj,« (Mt 4,19) razumeli, da je to samo druga beseda za: »Spreobrnite se, zakaj nebeško kraljestvo se je približalo.« (Mt 4,17) Razumeli so, da je »dobra novica« ne samo stvar Boga, »luči«, ki sveti »v deželi smrtne sence« (Mt 4,16), ki »se je približal«, ampak tudi človeka, ki jo v svojem življenju zagleda, zasluti, opazi. Da se »dobra novica« pravzaprav lahko uresniči šele tedaj, kadar sta v njej soudeležena Bog in človek hkrati, Bog s pobudo in človek s svojim odgovorom. Če povemo drugače, kadar smo pripravljeni, da za to, da bo »dobra novica« ne samo obljuba, ampak tudi resničnost, še sami kaj naredimo, se »spreobrnemo«, bi zapisal Matej, in ne samo čakamo, da bodo to naredili drugi.

Soustvarjalci evangelija smo, tudi lastnega evangelija, ne samo evangelija drugih ljudi. Zato so razmere, v katerih živimo, njegov klic: »Hodi za menoj!« In ne opravičilo za cinizem.

(misel ob 3. navadni nedelji, leto A)

Oznake:

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj
2 komentarja
Preberite več

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej
Objavite komentar
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več