Soustvarjalci evangelija

V evangeliju je danes pomembna novica: »Nebeško kraljestvo je blizu.« Koliko takih novic smo že slišali in smelih napovedi, čisto podobnih, da nas čakajo nebesa na zemlji, da so čisto blizu, samo še za ped daleč. Recimo tiste o skrajšanju čakalnih vrst v zdravstvu, pa o tisoč evrih pokojnine, da ne naštevam tistih klasičnih trgovskih o sreči, ki vam jo bo prinesla nova obleka, ko je že ravno čas popustov. Tisti, ki razmišljajo – čeprav jih je malo – so zaradi razočaranja nad svetom in življenjem pred temi novicami že nezaupljivi ciniki, drugi, naivneži, ki se še pustijo peljati žejne čez vodo, bodo to šele postali.

Spričo vseh teh in še mnogih drugih razočaranj, ki so nam jih prinesle varljive mesije našega vsakdanjika, ni prav nič čudno, da živimo v času velikega skepticizma glede vsega in v vsakogar, verjetno tudi v Kristusa in v njegovo oznanilo. Jezusov čas je bil tudi takšen, poln »mesij« in »evangelijev«, dobrih novic, odrešenikov, ki so veliko govorili in veliko obljubljali, vzbujali upanje, od katerega ni bilo nič. In se sprašujem: kaj je bilo tistim štirim bojda izkušenim možem, ki so zgolj na besedo nekega samooklicanega preroka iz Nazareta pustili staro življenje in začeli nekaj novega (Mt 4,18-22)? Ker po tolikšnih žalostnih zgodbah, kot jih človek izkusi v svojem življenju, temu, da je »nebeško kraljestvo« res »blizu« (Mt 4,17), lahko verjame samo kdo, ki je slep ali neumen.

Vendar so šli. In še »takoj« (Mt 4,20.22) za povrh.

Nosimo odgovornost za naš čas

Ta odločnost preseneča. Tako zelo, da verjetno ni šlo zgolj za radovednost ali za naivnost, toliko razlogov proti temu je. Saj to vendarle ni bilo vabilo na kavč ali na gostijo, ampak poklic v garanje in negotovost, biti »ribič ljudi« zveni še nekaj bolj zahtevnega kot biti tisti »navadni« ribič, pa že to je bila naporna služba, tudi če si pravi ekspert, zelo odvisna od sreče.

Ne morem si misliti drugega, kakor da so fantje, ki so slišali: »Hodita za menoj,« (Mt 4,19) razumeli, da je to samo druga beseda za: »Spreobrnite se, zakaj nebeško kraljestvo se je približalo.« (Mt 4,17) Razumeli so, da je »dobra novica« ne samo stvar Boga, »luči«, ki sveti »v deželi smrtne sence« (Mt 4,16), ki »se je približal«, ampak tudi človeka, ki jo v svojem življenju zagleda, zasluti, opazi. Da se »dobra novica« pravzaprav lahko uresniči šele tedaj, kadar sta v njej soudeležena Bog in človek hkrati, Bog s pobudo in človek s svojim odgovorom. Če povemo drugače, kadar smo pripravljeni, da za to, da bo »dobra novica« ne samo obljuba, ampak tudi resničnost, še sami kaj naredimo, se »spreobrnemo«, bi zapisal Matej, in ne samo čakamo, da bodo to naredili drugi.

Soustvarjalci evangelija smo, tudi lastnega evangelija, ne samo evangelija drugih ljudi. Zato so razmere, v katerih živimo, njegov klic: »Hodi za menoj!« In ne opravičilo za cinizem.

(misel ob 3. navadni nedelji, leto A)