Preskoči na glavno vsebino

Beseda je začetek vsega


Mnogi ljudje se bojijo prepirov. Pa bi se bolj od kreganja morali bati tišine. A ne prave, tihe tišine, tišine premišljevanja; tista tišina je bogata in polna, človeku daje, da iz njega vzklijejo dobre, čiste, tehtne besede. Bati bi se morali prazne tišine, tišine iz bolečine, razočaranja, užaljenosti, tišine iz sovraštva in pa najbolj strupene tišine, kar jih je, smrtonosne prazne tišine, ki med nami nastane, ko si nimamo več kaj povedati.

Človek je bitje besede

Kajti »v začetku je bila Beseda.« (Jn 1,1) Beseda je začetek vsega, komunikacija, če želite. Kajti vse, kar je nastalo, je nastalo, ko je Bog spregovoril, luč, sonce, zvezde, zelenje, ptice, tudi človek (1 Mz 1,26). Zato je Beseda tudi v začetku človeka, oživel, nastal je, kadar ga je Nekdo ogovoril. Ko namreč med dva človeka vstopi beseda, ko se začneta pogovarjati, takrat se začneta tudi bližati drug drugemu in tako se med njima ustvari odnos, začetek vsega človeškega. Človek je tako ustvarjen kot bitje iz besede, beseda je zanj kakor skelet, srž, bistvo, samo zaradi nje pravzaprav sploh obstaja. Filozof bi napisal: »Jezik je hiša biti.« (M. Heidegger)

Zato se v človeku resnično vse posuje, kadar nima več besede, čiste, iskrene, resnične besede, kadar nihče ne govori z njim, kakor da ga ni, kakor da ne obstaja več, kadar tudi sam umolkne. In med nami je dandanes tako veliko te prazne tišine, nehali smo se pogovarjati, pogovarjati, ne klepetati, preprosto odrekli smo se Besedi, prodali smo jo za iluzijo svojega lastnega prav, za ugled, za navidezni mir, prodali smo Besedo in si kupili tišino telefona, glasbe in televizije, glasno tišino, v kateri smo se povsem izgubili, se razčlovečili.

Bog prihaja kot Beseda

Ko pa je bilo »vse zavito v molčečo tišino in je noč prišla na pol svoje poti, je tvoja vsemogočna beseda iz nebes, s kraljevskega prestola, kakor srepogled bojevnik poletela v sredo pogubi izročene dežele.« (Mdr 18,14-15) Beseda resnice, dobrote, spoštovanja, graditve je to bila, beseda, ki ustvarja in ki jo je Bog poslal in jo vedno pošilja med nas, ko se začnemo pogovarjati, enako močno kot tisti prvi dan, ko je z Besedo nastala luč (1 Mz 1,3).

Za to gre pri božiču: da se »Beseda naseli med nami« (Jn 1,14), da se spet začnemo pogovarjati. Govoriti, ker to pomeni, da mi je mar, in poslušati, ker to pomeni sprejemati. V besedah služiti dobremu, resničnemu in lepemu. Imeti svoje mnenje in dopuščati drugačno. Najti razloge za besedo in razloge za tišino. Govoriti o sebi, ne o drugih. Spoznavati. Iskati. Se čuditi. Razmišljati. Pustiti, da te beseda nagovori, morda celo spremeni.

Tako pride Bog na svet tudi danes, tako si postavi prebivališče med ljudmi. Kot Beseda.

(misel ob 2. nedelji po božiču, leto A)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Spomladansko pospravljanje

Marsikdaj se spovedi izogibamo tako, da rečemo, da vedno povemo iste grehe in da je zato k spovedi nepotrebno iti. Toda to bi bilo najslabše, kar bi storili, ker je jasno, da se, čeprav pospravljanja nihče ne mara, tega vendarle lotimo, da se ne bi v svojih bivališčih utopili v smeteh, prahu in ostali odvečnosti. Vedno je to treba narediti, ker človek ne začne delati slabega, dokler se tega slabega pri samem sebi, v svojem templju, tako ne navadi, da mu postane normalno . Takrat se začne težava.  In Judom je postalo nekaj normalnega, da so bili v templju, na najsvetejšem kraju njihove dežele, prodajalci volov, ovc in golobov ter menjalci denarja , seveda zaradi praktičnosti, pa vendar, tam so bile vsakodnevno stvari, ki tja, na kraj molitve , daritve, zaveze, ne spadajo, in jim je bilo to nekaj običajnega – sicer ne bi tako začudeno vprašali Jezusa, ki se mu je to zdelo nadvse ostudno: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš takó delati?« (Jn 2,18)  »On pa je govóril o templju svojega te

Vrata, vratca, vrtec, roža

Nič ne vem, kaj bo s tem septembrom, kaj bo z doslej tako uveljavljenim letnim redom, šola, verouk, skupine, kakor daljno obzorje je vse pred menoj, za hribom pa … tam so morda oblaki, morda nevihta, vihar, potres, ki cepi skale, morda kakor tih šepet lahno šumljanje … Res, saj je tako v vsakem času, vedno je bilo tako, dokler se nismo upijanili z mislijo, da vse obvladamo in razumemo, da nam nihče nič ne more, da imamo Boga samo še za kmete in za nedeljski krožek. Zdaj pa … kot da se vse začenja na novo, na nek način me zabava naš bes iz nemoči, ko ne vemo, ali bodo paradižniki na vrtu sploh preživeli prihajajoče neurje … in se spet učimo biti brez moči, učimo se spet biti ljudje, bi rekel, in se odrekati vlogi boga, ki smo se je – treba je biti pošten – v našem svetu preslabo lotili.  Čeprav trideset let pozneje, je spet, kot da sem prvič pred vrati osnovne šole, mali Marko, povsem nemočen in nebogljen pred življenjem, s čudno mešanico strahu, pričakovanja in sladkega vznemirjenja.

Ko Gospod stopi v kaos

»Kako se bo to zgodilo?« (Lk 1,34)  Nemogoče se nam zdi, da bi znotraj tega kaosa, ki danes vlada v svetu, v tej zlobi ljudi in družbe, celo Cerkve še bilo mogoče kaj popraviti, brezupno zgleda, nerešljivo. In navadili smo se, da se takrat, ko je neka stvar preveč pokvarjena, te ne splača več popravljati, da jo je bolje zavreči in kupiti novo.  Toda »pri Bogu ni nič nemogoče.« (Lk 1,37)  Bog ne obupa. Z neko vsakič novo ponudbo se splazi v človeštvo, nad katerim so že vsi obupali, poišče v njem košček dobrega in svetega, vedno je v njem, Marijo, in »pride k njej«, se ji približa. Spozna njen strah in ovire, tolaži jo in miri in začne popravljati to ranjeno človeštvo: tako, da sam stopi vanj, da se poistoveti z njim, da živi njegove skušnjave in njegove težave, bremena, strahove, skrbi. Človeka spreminja tako, da se ob njem sam spremeni. Privzema rane in vprašanja in postaja človek .  Obupal bi nad tem svetom in nad seboj, če ne bi vedel, da Bog tako potiho, v nekem zanikrnem Nazaretu n