Jagnje

Za Janeza je Božji sin jagnje, to je njegovo oznanilo, ki ga ponovi kar dvakrat zapovrstjo (Jn 1,29.36). Ne medved ali volk, ni zverina, ki bi vehementno uveljavljala svojo moč, tudi ni lev ali slon, da bi se ga morali bati. Bog je jagnje, jagnje pa je krotka živalca in v človekovo življenje stopa kot nekaj nevsiljivega in nežnega, celo kot nekaj preveč ranljivega, rekel bi, kot nekaj tujega za nas in naš svet.

Osamljeni svet moči

Kajti med nami je seveda drugače, življenje nas je priučilo, da gre v našem svetu predvsem za tekmo moči, za nekakšen boj za preživetje, v katerem ni prostora za nežnost in ranljivost, ti dve reči, razumemo ju kot znamenje šibkosti, sta za nas lastnosti življenjskih poražencev. Preživijo in zmagajo pač samo tisti, ki imajo dovolj trdo kožo, ki so v razmerju do drugih dovolj močni, to je neobčutljivi – ker se vse ljudi danes razume kot tekmece. Ne samo sodelavca, ki se poteguje za isto mesto v službi, tudi svojo ženo, ki leži z menoj v isti postelji, tudi njo lahko razumem kot tekmeca. Tekmecu pa ni dobro zaupati, ni mu dobro razodeti svojih šibkosti, ni dobro biti pred njim ranljiv, ker jih lahko izkoristi sebi v prid, lahko te prevara in oslepari, ti kaj ukrade, te prehiti, ti izmakne tako zaželeni uspeh. Kajti treba je pač »biti boljši«, v tem je poanta naše miselnosti.

Rezultati te filozofije so grozljivi. Raziskava l. 2017 iz Velike Britanije je bojda potrdila, da se ves čas počuti osamljen vsak sedmi prebivalec te države, in glede na to, da živimo podobno kot oni, sklepam, da je tako, če ne celo huje, tudi pri nas, saj smo Slovenci pregovorno še bolj nevoščljivi in nezaupljivi, torej posledično še bolj oddaljeni drug od drugega. Zorana Baković domneva, da problem razvitih družb, v katerih se največ govori o osamljenosti, izvira iz pomanjkanja zaupanja v vse. »Skrbno se vzgajamo v tem, da o vsem dvomimo, da smo pripravljeni na najhujše, da ničesar preveč ne vzljubimo, da nam ne bi bilo hudo, če bi se izkazalo, da tudi v ljubezen ne bi smeli imeti zaupanja. Zavestno izberemo cinizem in nezavedno ostanemo sami.«

Nežni Bog

V prav ta svet grobosti (Jn 1,19-25) Bog vstopi kot jagnje, kot ranljivo, krhko bitje, ki so ga Judje uporabljali za daritveno žival, Bog, nežen in ranljiv, pripravljen tudi na to, da se ga izkoristi, oslepari, oropa, celo ubije. Vstopa z mogoče celo naivnim zaupanjem, da je človek pred njim dober. Ker je to tisto, kar je zanj pomembnejše od življenja, ki ga lahko izgubi: da mora človek vedeti, da nekdo gleda nanj kot na dobrega, tudi če ga ne pozna (Jn 1,31.33). Ker je drugačen pogled zanj smrtonosen. Za oba v odnosu, pravzaprav.

Zato so nežnost, ranljivost, zaupanje med nami tako pomembni. Ker je človek v resnici šibek, ne močen, in ker je resnična moč človeka v drugem, ne v sebi. Zato in samo zato si je treba upati tvegati. Ker je bolje umreti zaradi ljubezni kakor živeti sam.

(misel ob 2. navadni nedelji, leto A)