Jagnje
Za Janeza je Božji sin jagnje , to je njegovo oznanilo, ki ga ponovi kar dvakrat zapovrstjo (Jn 1,29.36). Ne medved ali volk, ni zverina, ki bi vehementno uveljavljala svojo moč, tudi ni lev ali slon, da bi se ga morali bati. Bog je jagnje, jagnje pa je krotka živalca in v človekovo življenje stopa kot nekaj nevsiljivega in nežnega , celo kot nekaj preveč ranljivega, rekel bi, kot nekaj tujega za nas in naš svet. Osamljeni svet moči Kajti med nami je seveda drugače, življenje nas je priučilo, da gre v našem svetu predvsem za tekmo moči , za nekakšen boj za preživetje, v katerem ni prostora za nežnost in ranljivost, ti dve reči, razumemo ju kot znamenje šibkosti, sta za nas lastnosti življenjskih poražencev. Preživijo in zmagajo pač samo tisti, ki imajo dovolj trdo kožo, ki so v razmerju do drugih dovolj močni, to je neobčutljivi – ker se vse ljudi danes razume kot tekmece. Ne samo sodelavca, ki se poteguje za isto mesto v službi, tudi svojo ženo, ki leži z menoj v isti postelji, ...