Besede za srce

»Tisti čas so se okrog njega zbrali farizeji in nekateri pismouki, ki so prišli iz Jeruzalema, in videli so, da nekaj njegovih učencev jé z obredno nečistimi, to je z neumitimi rokami.« (Mr 7,1-2) To jih je seveda zmotilo. Na splošno nas stvari, ki jih drugi ljudje delajo, pa jih sami ne razumemo ali niso po našem okusu, zelo motijo in jih težko prenašamo. Tudi sam sem se zalotil, da hočem drugim ljudem velikokrat vsiliti svoj način življenja, svoje poglede, svoje ravnanje, misleč, da jim bom s tem predal pravi način življenja. A za kaj gre pravzaprav pri tem?  Perfekcionizem  Če smo pošteni, želimo s tem obsojanjem drugih in hvaljenjem lastnega načina drugim dokazati, da smo popolni , nasproti njim, ki to niso, in za to smo pripravljeni našteti tudi vse napake, ki se kažejo v njihovem načinu. To pa človek počne tedaj, kadar samega sebe – paradoksalno – ne dojema kot nekaj vrednega. Iskanje popolnosti (beri: perfekcionizem) je vedno potrebno takrat, kadar se v sebi čutimo nego...

Za Janeza je Božji sin jagnje , to je njegovo oznanilo, ki ga ponovi kar dvakrat zapovrstjo (Jn 1,29.36). Ne medved ali volk, ni zverina, ki bi vehementno uveljavljala svojo moč, tudi ni lev ali slon, da bi se ga morali bati. Bog je jagnje, jagnje pa je krotka živalca in v človekovo življenje stopa kot nekaj nevsiljivega in nežnega , celo kot nekaj preveč ranljivega, rekel bi, kot nekaj tujega za nas in naš svet. Osamljeni svet moči Kajti med nami je seveda drugače, življenje nas je priučilo, da gre v našem svetu predvsem za tekmo moči , za nekakšen boj za preživetje, v katerem ni prostora za nežnost in ranljivost, ti dve reči, razumemo ju kot znamenje šibkosti, sta za nas lastnosti življenjskih poražencev. Preživijo in zmagajo pač samo tisti, ki imajo dovolj trdo kožo, ki so v razmerju do drugih dovolj močni, to je neobčutljivi – ker se vse ljudi danes razume kot tekmece. Ne samo sodelavca, ki se poteguje za isto mesto v službi, tudi svojo ženo, ki leži z menoj v isti postelji, ...

Kaj naj vam povem o trpečem Kristusu? Kaj naj povem o mojem trpečem Bogu, ki ga je strah, ki je od vseh zapuščen, ki je izdan, mučen in zasmehovan, ki osamljen visi na križu in umira? Vi to razumete? Jaz ne. Ne razumem, ker nihče ne more razumeti trpljenja. Vendar je to moj Bog . Ta trpeči možak, ki ima komaj še kaj človeškega na sebi. Vanj verujem. Ne v Boga čudežev, tudi ne v Boga velikih naukov, Boga filozofije, Boga modrih besed. Jaz verujem v Ranjenega Boga . Vam povem, zakaj? Ker sem se naučil, da je ljubezen lahko samo ranljiva – ali pa je ni. Ko sem bil otrok, so me starši vsakič peljali k maši. Pri eni od njih sem bil tako divji, da me ni bilo mogoče umiriti. Oče me je stisnil k sebi. Jaz pa sem se hotel osvoboditi. In sem ga ugriznil. Ni me udaril, ni me ugriznil nazaj, ni me poslal proč. Še vedno me je imel pri sebi. Ker sem bil njegov sin. Morda je vam to samoumevno, meni pa ni. Ne razumem staršev, tudi ne ostalih plemenitih ljudi, ki sem jih ranil. Ne razumem Boga....