Ustnice in srce

»Tisti čas so se okrog njega zbrali farizeji in nekateri pismouki, ki so prišli iz Jeruzalema, in videli so, da nekaj njegovih učencev jé z obredno nečistimi, to je z neumitimi rokami.« (Mr 7,1-2) To jih je seveda zmotilo. Na splošno nas stvari, ki jih drugi ljudje delajo, pa jih sami ne razumemo ali niso po našem okusu, zelo motijo in jih težko prenašamo. Tudi sam sem se zalotil, da hočem drugim ljudem velikokrat vsiliti svoj način življenja, svoje poglede, svoje ravnanje, misleč, da jim bom s tem predal pravi način življenja. A za kaj gre pravzaprav pri tem? 

Perfekcionizem 

Če smo pošteni, želimo s tem obsojanjem drugih in hvaljenjem lastnega načina drugim dokazati, da smo popolni, nasproti njim, ki to niso, in za to smo pripravljeni našteti tudi vse napake, ki se kažejo v njihovem načinu. To pa človek počne tedaj, kadar samega sebe – paradoksalno – ne dojema kot nekaj vrednega. Iskanje popolnosti (beri: perfekcionizem) je vedno potrebno takrat, kadar se v sebi čutimo negotove glede lastne dragocenosti, bodisi zaradi napak, ki smo jih storili, bodisi zaradi pomanjkanja pohvale s strani bližnjih. S sliko navidezne popolnosti tako samo želimo prikriti svojo nepopolnost: »Od znotraj namreč, iz človekovega srca, prihajajo hudobne misli, nečistovanja, tatvine, umori, prešuštva, pohlepi, hudobije, zvijača, razuzdánost, nevoščljivost, bogokletje, napuh, nespamet.« (Mr 7,21-22) 

Tako lahko tudi verske prakse postanejo izkazovanje nerealne podobe pred Bogom in pred ljudmi. Marsikdo pride v cerkev, dela dobro, se trudi za druge ljudi ne zato, ker je to prav, temveč da bi ga ljudje videli in pohvalili. Toda takšno ravnanje nas pelje daleč stran od Boga: »To ljudstvo me časti z ustnicami, a njihovo srce je daleč od mene.« (Mr 7,6; prim. Iz 29,13) To se najbolj očitno pokaže, ko za svoja dejanja ne doživimo pohvale in smo zato zagrenjeni. 

Ranljivost 

Dovoliti si biti nepopoln pa je pravzaprav bistvo same vere. Lastne popolnosti namreč ne bomo doživeli v sebi, nikoli ne, ustvarjeni smo po Božji podobi, ta pa je sama v sebi skupnost (1 Mz 1,27). Človek torej lahko najde svojo popolnost samo v D/drugem, za to pa se je paradoksalno potrebno zavedati svoje lastne nepopolnosti, takrat namreč začnemo iskati, takrat se začnemo drugemu (človeku) odpirati, takrat smo pred njim in pred seboj ranljivi in učeči se. 

Takrat dopustimo v sebi možnost ljubezni, ki je mogoča samo v nepopolnem bitju. Najbolj iskreno ljubimo, ko se hkrati pustimo ljubiti v svoji resničnosti. Ali kot bi rekel sv. Avguštin: »Zase si nas ustvaril, o Bog, in nemirno je naše srce, dokler se ne spočije v Tebi.«

(misel ob 22. navadni nedelji, leto B)