Kako si?

Ena od težjih stvari, ki se je moramo naučiti kot učenci na poti za Jezusom, je, kako se nehati vrteti okoli samega sebe. »Oni niso razumeli te besede, /…/ kajti med potjo so razpravljali med seboj, kateri izmed njih je največji.« (Mr 9,32.34) 

Za to daje najprej zgled Jezus, ki govori svojim učencem, kakšna bo njegova pot: »Sin človekov bo izročèn v človeške roke in ga bodo umorili, ko pa bo umorjen, bo po treh dneh vstal.« (Mr 9,31) Tudi on se mora sam nehati vrteti okoli samega sebe. Tega seveda ne dela zato, ker samemu sebi ne bi hotel dati primerne veljave in dragocenosti, ravno nasprotno – saj namreč človek svojo vrednost in nepogrešljivost začuti prav in šele v izvrševanju svojega poslanstva, ko torej izkusi, da je za ta svet nekaj potrebnega. »Če kdo hoče biti prvi, naj bo izmed vseh zadnji in vsem služabnik.« (Mr 9,35) To pa človek občuti, ko naredi dejanje, za katerega je bil poslan. 

Jezus se torej neha vrteti okoli samega sebe, da ne bi izpred oči izgubil tisto, kar je v našem življenju bolj pomembno. Sicer bi se tudi sam začel izgubljati v problemih, ki jih sami ne moremo rešiti, ker smo iz res težkih problemov lahko samo rešeni – torej od nekoga drugega. 

Tako je mogoče izstopiti iz tega začaranega kroga samo, če začnemo opažati tudi druge ljudi ter razumeti, zakaj so v našem življenju. Da so nam namreč iztočnica Boga, ki nas pelje po poti do lastnega »Jeruzalema«, kjer bomo tudi sami opravili tisto, za kar smo bili rojeni. Za služenje namreč. Za izpolnitev tistega, kar najbolje znamo. 

Ena od najbolj osnovnih načinov služenja je, kakor pravi Jezus, dojemati ljudi okrog nas kot otroke. »Kdor sprejme enega takih otrok v mojem imenu, mene sprejme.« (Mr 9,37) To namreč pomeni nekomu služiti – sprejeti tega človeka v svoje življenje kot otroka: torej kot nekoga, ki nam je v življenju podarjen, tak kot je, in sicer vedno šibkejši od nas. Ker je res tak. Četudi fizično močnejši, četudi agresivnejši, četudi nekdo, ki bi nas rad premagal z vsem napornim v sebi, je to vedno nekdo, ki tako kot mi z vsem skupaj samo kriči po pozornosti, po ljubljenosti. Potrebuje nas. 

Tako torej v življenju ni toliko pomembno, »kdo je največji«, temveč kdo je najmanjši. Njemu lahko pokažemo pozornost že s preprosto besedo ob srečanju: »Kako si?« Če seveda mislimo z njo čisto resno, če to ni samo krilatica, ki jo izpustimo ob mimobežnih srečanjih. Če se s to besedo iskreno zanimamo zanj, če z njo želimo pokazati človeku, da nam je dragocen, da nas res skrbi zanj, bomo v resnici občutili, kaj pomeni živeti življenje z razlogom. Ker je to naše poslanstvo: drugemu povedati, kako zelo pomemben je.

(misel ob 25. navadni nedelji, leto B)