Besede za srce

Morda bi realnost našega časa najbolje opisali kar s popularno angleško izposojenko »fake« [fejk], kar po slovensko pomeni nekaj lažnega, ponarejenega, hlinjenega, nekaj torej, kar posnema resničnost, a je v sebi globoka laž. Nekaj, kar naredi človeka slepega, da verjame tistemu, kar vidi, četudi ni resnično. Kajti preko »fake« podob ljudi na spletu, »fake« novic in »fake« obljub smo bolj kot resnici začeli verjeti lažem, ker je postala laž lepša in lažja od resničnosti; ker je takšna, kot si je želimo. Resničnost pa ni.  Sebičnost  Iz tega »fake« fenomena izhaja toliko naših grozot v nas in v naših odnosih. »Če bi bili slepi, bi ne imeli greha. Ker pa pravite: ›Vidimo‹, vaš greh ostane.« (Jn 9,41) Ker ljubimo neresnično podobo sveta, drugih in samega sebe, tako težko živimo z resničnim. Se temu, kar je realno, torej grešno, nepopolno in potemtakem povsem nesprejemljivo za naš »fake« popolni svet, vedno bolj odpovedujemo. Prav iz tega nesprejemanja izvira naša uničujoča sebičn...

Z vprašanjem, ki ga Jezusu postavi pismouk, nas danes zanima »prva vseh zapovedi« ali, če povemo drugače, povzetek zapovedi, nekakšen nasvet vseh nasvetov, kaj je za dobro življenje res pomembno. Takšnih nasvetov, zapovedi, receptov je v našem svetu vse polno, kajti vsakdo hrepeni po dobrem življenju in je zato to tudi dobra tržna niša, a o tem kdaj drugič.  Dvoje kril ene ljubezni  Jezusov odgovor na to vprašanje je pričakovan, povsem v skladu z judovsko modrostno tradicijo, in sicer zapoved ljubezni do Boga , ki pa jo dopolni in razširi tako, da prvi, največji in najpomembnejši zapovedi postavi vzporednico . Dobro življenje, pove Jezus, je v harmoniji dveh ljubezni .  Tako evangelij izpostavi dvoje ljubezni, recimo temu dve točki pozornosti, vzporedni druga drugi, in sicer – pozor – tisto do Boga in do bližnjega, se pravi ljubezen navzven , ter tisto težje razumljivo, ljubezen navznoter , tisto do samega sebe, namreč. Kajti čeprav menimo drugače, je to v bistvu ena sama...

Ena od težjih stvari, ki se je moramo naučiti kot učenci na poti za Jezusom, je, kako se nehati vrteti okoli samega sebe. »Oni niso razumeli te besede, /…/ kajti med potjo so razpravljali med seboj, kateri izmed njih je največji.« (Mr 9,32.34)  Za to daje najprej zgled Jezus, ki govori svojim učencem, kakšna bo njegova pot: »Sin človekov bo izročèn v človeške roke in ga bodo umorili, ko pa bo umorjen, bo po treh dneh vstal.« (Mr 9,31) Tudi on se mora sam nehati vrteti okoli samega sebe. Tega seveda ne dela zato, ker samemu sebi ne bi hotel dati primerne veljave in dragocenosti, ravno nasprotno – saj namreč človek svojo vrednost in nepogrešljivost začuti prav in šele v izvrševanju svojega poslanstva , ko torej izkusi, da je za ta svet nekaj potrebnega . »Če kdo hoče biti prvi, naj bo izmed vseh zadnji in vsem služabnik.« (Mr 9,35) To pa človek občuti, ko naredi dejanje, za katerega je bil poslan.  Jezus se torej neha vrteti okoli samega sebe, da ne bi izpred oči izgubil tisto, ...

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi ...

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da b...

Glavna tema tokratnega evangelijskega odlomka niso ne device ne svetilke, temveč olje . To je razlika med tem, ali smo v življenju »budni« (Mt 25,13) ali ne, to je za nas ključno pri tem, ko hodimo »Ženinu« naproti: da naše svetilke ne ugasnejo, da jim torej ne zmanjka olja, če povemo bolj sodobno, da našemu življenju ne zmanjka baterije .  Sebičnost  Morda se zdi, da to ni tako zelo pomembna stvar. Da lahko tudi utrujeni in naveličani delamo in živimo, da lahko nekako funkcioniramo tudi, ne da bi imeli nekaj, kar nas veseli in nam daje dovolj volje. Bo že držalo, če vendar mnogi resnično takole živijo iz dneva v dan. Toda to ni povsem res. Če dolgo časa nimamo veselja, če nimamo dovolj polne baterije, ne umremo, ko jo zmanjka, ampak se takrat v nas prebudi čisto poseben mehanizem, nekakšna lačna zverinica, ki zahteva stvari zase. Začne se počutiti kot žrtev. Kot izrabljeni in izkoriščani osebek. In potem začne vse tisto, kar je pred tem manjkalo, in še več zase vehementno zah...

Veliko, pomembno spoznanje, ki naše življenje postavlja v povsem drugačno luč, danes prešinja evangelij. Jezus pravi: »Vi ste sol, vi ste luč,« in ne »Lahko ste luč, če želite.« Ne gre za izbiro, za dejstvo gre. »Vi ste sol, vi ste luč in ne morete biti nič drugega.« Luč pa je namenjena »vsem, ki so v hiši« (Mt 5,15), ne postavljamo je pod mernik, kjer bi svetila samo sami sebi. Luč je zato, da sveti, da torej pomaga drugim videti, ne pa da se naslaja nad svojo lučjo. Njen smisel je v tem. Če ne obstaja za druge, je tako, kakor da je ni.  To je torej dejstvo: na svetu smo za in zaradi drugih, ne zaradi sebe . Naše delovanje in naš smisel je v tem, da živimo za druge.  Individualizem  Svetu individualizma je to nekaj neznanega in nepojmljivega. Drugega razumemo kot lastno omejitev. Naš čas se je namreč zgradil na premisi pomembnosti posameznika, egocentričnosti, kjer naj bi človek zato, da bi se primerno ovrednotil, svoj jaz postavljal pred vse druge stvari. To seveda ni n...

Ljudje radi vsako stvar napravimo za navado, rutina, običajnost nam daje nekakšen občutek varnosti in gotovosti. Tudi do krščanstva se vedemo tako, da je namreč za mnoge hoja za Jezusom postala »klub kristjanov«, ki ima svoje sestanke ob nedeljah, se drži nekih pravil in z njihovim izpolnjevanjem utrjuje svoj položaj v družbi enako mislečih. Tako se danes postane »vernik«, nekaj stabilnega in hkrati statičnega, kar pa nas – to si je treba priznati – oddaljuje od Jezusa. On je namreč »na poti« (Lk 13,22), on je »verujoči«, nekdo torej, ki »vernik« šele nastaja. In kdor ne nastaja skupaj z njim, kdor ne »hodi«, komur je Jezus vsak dan isti, mu je vsako sekundo bolj daleč. Ker je tudi on vedno isti. Pa ne bi smel biti. Ozka vrata  To je nekaj, pred čemer danes svari Jezus, ko v čisto predvidljivo situacijo ob koncu časov vtakne element presenečenja : »Ko bo hišni gospodar vstal in vrata zaprl, boste ostali zunaj. Začeli boste trkati na vrata in govoriti: ›Gospod, odpri nam!‹ Pa vam bo...

Kot bi srečal drugo možnost samega sebe, drugo različico, se zdi, ko nam pridejo naproti skušnjave. Skušnjave se nikoli ne zdijo nekaj grdega in slabega, še več, predstavijo se nam kot boljša verzija nas samih, kot rešitev naših težav, kajti ponavadi se obesijo na točno tisto, kar je v nas hrepenečega, pa tudi bolečega in manjkajočega, kot se je skušnjava obesila na Jezusovo lakoto (Lk 4,2). Tudi pri drugih dveh skušnjavah gre za glad, le da na drugem področju, želja po slavi in oblasti (Lk 4,6) se nalepi na človekovo davno hrepenenje po ljubljenosti, želja po pozornosti, da bi bilo komu mar zanj (Lk 4,9-11), pa je tipičen odziv človeka, lačnega bližine v samoti puščave.  Laž skušnjave  Tako se začne vse slabo v nas, ko začenjamo verjeti skušnjavi, namreč da je to, kar ponuja, nekaj, kar nas lahko reši, kar lahko izpolni vsa naša hrepenenja in nas naredi srečne in zadovoljne. Kot bi bilo odrešenje imeti duha v steklenici … A ker je lakota po manjkajočem v nas tisto, kar prekri...

Če bi si moral nekako predstavljati vse ljudi, ki hodijo skozi moje življenje, bi jih kot veliko množico protestnikov postavil na Kongresni trg in jim v roke postavil transparente, prav vsem enake. Da bi jih gledal in da bi si jih za vselej zapomnil. Na njih bi pisalo: » Radi bi videli Jezusa! « (Jn 12,21)  Prošnja po Bogu  Kajti vsi ti ljudje, vsi, ki trkajo na naša vrata, eni bolj, drugi manj pogosto, nasilni šefi, zoprni sosedje, hinavski sodelavci, naveličani in utrujeni sozakonci, zdolgočaseni najstniki, sitni otroci, vsi ti in še vsi ostali bolj ali manj prijetni ljudje hodijo predme in nečesa prosijo. Bolj kot imajo težko življenje, bolj kot so ranjeni in zapuščeni in lačni, bolj nasilna in bolj težka so njihova vprašanja, vedno ista vprašanja: »Pokaži mi Boga. Ne govori mi o njem, ne pelji mi ga pokazat v svojo cerkev. Pokaži mi ga tu in zdaj. Bodi ti, kar je On na križu. Bodi ti, kar je On v kruhu.«  Vsi bi radi videli Boga. V mojih reakcijah, v mojih odločitvah,...

Tri skušnjave, vedno iste, večno stare kakor človekovo srce. V svoji človeškosti se z njimi sooči tudi Jezus. Gre za njegovo življenjsko izbiro, ne le za stvar trenutka, za smer njegove poti, za bistvene točke njegovega življenja, ki naj bi pomagale k odločitvi tudi vsakemu njegovemu učencu. Gre za odločitev proti zlu in za Boga. Matej te Jezusove odločitve zapiše kot upor skušnjavam , ki je upor zlu v sebi , na začetku nerazpoznavnemu in nenevarnemu, da bi ga njegovi učenci znali razpoznavati in se ob življenjskih vprašanjih prav odločati. Gre namreč za stvari, ki od samega začetka, preko njegovih izbir, določajo človekovo pot. Sebičnost Prva skušnjava, prva globoka človekova želja je kruh iz kamnov ali »reši samega sebe«. Prva stvar, na katero se obesi zlo, je vedno naš prastrah po izgubi življenja, ki nam je seveda dan, da bi svoje življenje varovali kot nekaj svetega, ne pa zato, da bi ga zadržali zase. Zlo nas najprej navdušuje za sebičnost , in sicer tako, da nam ljubezen,...

» Radi bi videli Jezusa .« (Jn 12,21) Če bi si moral nekako predstavljati vse ljudi, ki hodijo skozi moje življenje, bi jih kot veliko množico protestnikov postavil na Kongresni trg in jim v roke postavil transparente, prav vsem enake. Da bi jih gledal in da bi si jih za vselej zapomnil. Na njih bi pisalo: » Radi bi videli Jezusa! « (Jn 12,21). Kajti vsi ti ljudje, vsi ljudje, ki trkajo na naša vrata, eni bolj pogosto, drugi manj, nasilni šefi, zoprni sosedje, hinavski sodelavci, naveličani in utrujeni sozakonci, zdolgočaseni najstniki, sitni otroci, vsi ti in še vsi ostali bolj ali manj prijetni ljudje hodijo predme in prosijo. Bolj kot imajo težko življenje, bolj kot so ranjeni in zapuščeni in lačni, bolj nasilna in bolj težka so njihova vprašanja, vedno ista vprašanja: »Pokaži mi Boga. Ne govori mi o njem, ne pelji me ga pokazat v svojo cerkev, na križ ali na kruh. Pokaži mi ga tu in zdaj. Bodi ti On na križu. Bodi ti On v kruhu.« Vsi bi radi videli Boga. V mojih reakcijah,...

Dogajanje na Kalvariji je grozljivo. Vsi strmijo v križ in mrmrajo eno samo stvar: »Reši samega sebe …« Ta stavek nam je znan. Vsak visi na križu svojega trpljenja. In za vsakogar pride črna ura nesmisla. Težka ura, v kateri je vse, kar se sliši v glavi in povsod naokrog, samo: »Reši samega sebe …« Človek se s tem stavkom vrti okoli sebe. Tako, misli, bo našel svojo rešitev. »Pogledal bom s te strani, pa z one, in bom našel rešitev.« In je ne najde. Človekov križ je nerazumljiv in nerazrešljiv. Ne bomo stopili z njega, ker tega preprosto ne moremo. To ni pesimističen, temveč realističen razmislek. Tako je; sebe ne moremo rešiti. Vendar pa to ne pomeni, da ne moremo biti rešeni. Lahko smo rešeni, vendar samo, če nas reši nekdo drug. Pa ne le tako, da tisti nekdo pomaga meni, temveč tudi tako, da jaz pomagam njemu. » Še danes boš z menoj v raju, « reče Jezus razbojniku, ki edini v tej nesmiselnosti križa ne gleda na (svoj) križ, ampak na človeka, ki trpi ob njem. Edini človek, ...