Preskoči na glavno vsebino

Obsoditi zlo v sebi


Tri skušnjave, vedno iste, večno stare kakor človekovo srce. V svoji človeškosti se z njimi sooči tudi Jezus. Gre za njegovo življenjsko izbiro, ne le za stvar trenutka, za smer njegove poti, za bistvene točke njegovega življenja, ki naj bi pomagale k odločitvi tudi vsakemu njegovemu učencu. Gre za odločitev proti zlu in za Boga. Matej te Jezusove odločitve zapiše kot upor skušnjavam, ki je upor zlu v sebi, na začetku nerazpoznavnemu in nenevarnemu, da bi ga njegovi učenci znali razpoznavati in se ob življenjskih vprašanjih prav odločati. Gre namreč za stvari, ki od samega začetka, preko njegovih izbir, določajo človekovo pot.

Sebičnost

Prva skušnjava, prva globoka človekova želja je kruh iz kamnov ali »reši samega sebe«. Prva stvar, na katero se obesi zlo, je vedno naš prastrah po izgubi življenja, ki nam je seveda dan, da bi svoje življenje varovali kot nekaj svetega, ne pa zato, da bi ga zadržali zase. Zlo nas najprej navdušuje za sebičnost, in sicer tako, da nam ljubezen, delitev svojega z drugim, odpoved, nekaj, od česar ne bi imeli nobene koristi, predstavi kot nekaj smrtonosnega, kot nekaj, kar nam bo življenje odvzelo in ne podarilo. Jezus skušnjavo premaga s tem, da se odloči za vrednoto, ki je višja ne samo od trenutne koristi, temveč tudi od njegovega življenja. Tako da svojemu življenju resnično vrednost in smisel. Njegova izbira je Božja beseda, ki je »izpolnjena v eni zapovedi, namreč: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.« (Gal 5,14)

»Svoboda«

Druga skušnjava je »svoboda«, ki jo večinoma razumemo kot stanje, v katerem lahko počnemo vse, kar se nam zahoče, drugače rečeno, ko nehamo biti služabniki in postanemo gospodarji. Zlo se obesi na občutek lagodnosti, ki ga to prinaša in ga imamo vsi tako radi. Problem te želje je, da s tem, ko sam postanem »gospodar«, vse ostale ljudi (in Boga) naredim za služabnike svoje »svobode« in jih tako zlorabljam za svoje želje in cilje. Jezus skušnjavo v sebi razbije tako, da se odloči za resnično svobodo, ki je zmožnost, da se kljub željam odločamo za prav in dobro. »Vi ste namreč poklicani k svobodi, bratje. Le da vam svoboda ne bo pretveza za življenje po mesu, temveč služíte drug drugemu po ljubezni.« (Gal 5,13)

Moč

Tretja skušnjava je moč nad drugimi, ki se vedno zgradi na isti predpostavki – da se s tem zaobljubimo zlu in iz svojega življenja izključimo Boga. Vedno namreč izbiramo samo med dvema možnostma, ali bomo služabniki zla ali Boga, to je edina izbira. Medtem ko prva zagotavlja moč in oblast, druga preko nemoči prinese bližino, mir, ljubezen. Ne moremo pa imeti obojega. Zato Jezus v odgovoru na skušnjavo Boga postavi kot prvega, sebe pa kot njegovega služabnika.

Prva nedelja postnega časa nam daje nalogo prepoznati in obsoditi zlo v sebi in ga izgnati iz svojih izbir. To je namreč začetek odrešenja, ki ga oznanja Jezus: da v svojih odločitvah izberemo Božjo, ponavadi težjo pot.

(misel ob 1. postni nedelji, leto A)

Oznake:

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj
2 komentarja
Preberite več

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili
Objavite komentar
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

Velikonočni ogenj

Podolgovata meglica se je vlekla nad zaspano vasjo in tik čez njo je mežikalo jutranje sonce, ko sem še zaspan in krmižljav nekaj pred sedmo zjutraj stekel proti cerkvi. Pod zvonikom se je že nabrala množica fantov, ki so stali ob ognju in se greli, vsak s svojo domačo pripravo za raznašanje, nekateri so lesne gobe nataknili kar na žico, drugi smo si jih nadrobili na koščke in jih položili na dno preluknjane konzerve, podedovane od starejših bratov.  Nekje med zaspanostjo in veselim vznemirjenjem se je vlekel dim in silil v oči, vendar je bilo v mrzlem jutru tam vendarle prijetno toplo, zato smo ostali ob ognju in potrpežljivo čakali, da bo župnik nazadnje le poškropil tisti nenavadni, jutranji kres, ki ga je navsezgodaj pripravil Jožko Mežnarjev. Potrpežljivi smo morali biti, nihče ni smel prižgati ognja pred koncem. Čim pa je župnik zamahnil z roko in se je na razžarjenih polenih razgubilo tistih nekaj blagoslovljenih kapljic, smo kot sestradane živali planili na kres, da bi čimprej
Objavite komentar
Preberite več