Pijancu v spomin

Kakó
bit’ hočeš poet, in ti pretežkó
je v prsih nosit’ al pekèl, al nebo?

Stanú
se svojega spomni, trpi brez miru!

(France Prešeren, Pevcu)

Takole vrhunsko, globoko je zapisal on, Največji med našimi poeti, ki ga še vedno imamo samo za … pijanca. Seveda, tudi za pesnika, morda kdo zna kitico ali dve Povodnega moža, Vrbo, tisti z boljšim spominom tudi Apéla s kopitarjem, morda gre kdo na kulturni praznik celo na kakšno recitacijo ali koncert, vendar pa se ob tem, da je zapisal Zdravljico, napitnico torej, vsaj potihem in naskrivaj nekoliko nasmehnemo. Prešeren je v narodovem spominu še vedno bolj pijanec kakor poet. Kakor je velikokrat pri ljudeh, da si jih zapomnimo bolj po napakah kot po vrlinah, bolj po govoricah kakor po dejstvih. »Kdo zna noč temno razjasnit’, ki tare duha?« Seveda, dejstva so dolgočasna. Toda kaj imamo od tega, da je eden največjih poetov, kar jih je stopalo po naših tleh, za nas pijanec?

Tudi sam sem pesnik, umetnik in natanko vem, kaj pomeni »v prsih nosit’ al pekèl, al nebo«, kdaj se mi zdi, da je pretežko biti tak človek, ki čuti veliko več od drugih, ki zmore edini od mnogih zaznati drget lista ob zahajanju sonca ali razlikovati odtenek nasmeha na obrazu, pa ga stvari ravno zaradi te občutljivosti veliko bolj prizadenejo kot kogarkoli drugega, tudi malenkosti, zaradi katerih bi kdo samo zamahnil z roko. Kdaj je dobrodošlo biti tak, rad imam, da nekoga presenetim s pesmijo, kdaj pa je tega preveč, človek ima premajhno dušo, da bi mogel nositi vse, kar stopi vanj, da bi mogel vse, kar mu nadene življenje, nesti na svojih ramenih. »Kdo ve kragulja odgnati, ki kljuje srcé od zore do mraka, od mraka do dne?« Nihče ne zasmehuje izgorelih ljudi, gotovo je zadaj nekaj hudega, težkega, si rečemo, nihče pa ne razume tistih, ki se ga zaradi te teže napijejo. Pa gre morda samo za dva različna načina »ventilov«, s katerimi lajšamo notranje bolečine. In ne, to ni moje odobravanje alkoholizma, pravim samo, da morda ni vsa resnica, tisto, kar vidimo, še manj tisto, kar slišimo.

Na začetku neke knjige, ne vem več, katere, sem prebral stavek – baje, da je Platonov – ki je šel nekako takole: »Bodi prijazen, kajti vsakdo, ki ga srečaš, bojuje težko bitko.« Ne poznamo ljudi, ki hodijo mimo nas. Domišljamo si, da jih, da jih razumemo glede na njihova dejanja, na njihov zunanji izgled, glede na to, kaj govorijo. A smo ljudje kot zvezde, kot drug drugemu povsem neznano vesolje, daleč od našega razumevanja. Dani drug drugemu za občudovanje, ne za razumevanje, za iskanje lepote, ne pomanjkljivosti. Iz strahu, menda, ravnamo drugače, in jih, kot divje živali, stlačimo v kletko naših predstav, od koder ne pojdejo, dokler ne postanejo taki, kakršne bi si želeli.

V tistih težkih večerih, ko se duša kakor morje vzdiguje in pljuska na obraz slane kaplje, ne potrebujemo besed. Samo tihe bližine, ki ji povemo pesem. Samo nekoga, s katerim bi gledala Orion.

(kolumna je bila objavljena v Ognjišču, februar 2020)