Besede za srce

Vedno znova me prevzame, kako lepo srečanje se je v mestu na Judovem odvilo med Marijo in Elizabeto. Med dvema ženskama, ki sta vsaka po svoje preživljali težko življenje, polno strahu, negotovosti in preizkušenj. Kajti te ponavadi v nas izzovejo skrbi in strah, pa z njima povezani zagrenjenost in črnogledost, medtem ko med njima veje veselje .  To je zato tako, ker je – kot beremo – njun odnos poln Svetega Duha . Ta sicer ne izboljša življenja kot takega, zaradi njega ni življenje nič drugačno kot bi bilo sicer, je pa to sila, ki nas priganja bližje Bogu, čigar najbolj očiten izraz pa je lepota . Sveti Duh nas sili, da iščemo in se v življenju borimo in pred samim seboj zahtevamo lepoto.  Ravno to je tisto, kar jima pomaga gledati svet in življenje – in druga drugo – drugače kot ponavadi. In sicer tako, da druga v drugi občudujeta Boga in njegovo veličino: »Blagoslovljena ti med ženami in blagoslovljen sad tvojega telesa!« (Lk 1,42) »Moja duša poveličuje Gospoda in moj duh ...

Kakó bit’ hočeš poet, in ti pretežkó je v prsih nosit’ al pekèl, al nebo? Stanú se svojega spomni, trpi brez miru! (France Prešeren, Pevcu ) Takole vrhunsko, globoko je zapisal on, Največji med našimi poeti, ki ga še vedno imamo samo za … pijanca. Seveda, tudi za pesnika, morda kdo zna kitico ali dve Povodnega moža, Vrbo, tisti z boljšim spominom tudi Apéla s kopitarjem, morda gre kdo na kulturni praznik celo na kakšno recitacijo ali koncert, vendar pa se ob tem, da je zapisal Zdravljico , napitnico torej, vsaj potihem in naskrivaj nekoliko nasmehnemo. Prešeren je v narodovem spominu še vedno bolj pijanec kakor poet. Kakor je velikokrat pri ljudeh, da si jih zapomnimo bolj po napakah kot po vrlinah, bolj po govoricah kakor po dejstvih. » Kdo zna noč temno razjasnit’, ki tare duha? « Seveda, dejstva so dolgočasna. Toda kaj imamo od tega, da je eden največjih poetov, kar jih je stopalo po naših tleh, za nas pijanec? Tudi sam sem pesnik, umetnik in natanko vem, kaj pomeni » ...

Imam neverjetno srečo, da pripadam eni od tistih družin, ki so se odločile svoje otroke »vzgojiti« za ljubitelje hribov in ostale narave. Ne zato, ker bi bil s tem pridobil na nekem »naravnem« čutu za potrebnost rekreacije in gibanja na svežem zraku. Tega se dandanašnji mladeniči navdušijo tudi ob ekranu ali pa v trgovskem centru, ko cedijo sline za brezhibnim trebuhom pred poletno sezono, hitro rastočimi bicepsi ali pa vsaj za novimi športnimi copati. Sploh pa taki navdušenci bolj ali manj narave v svojem zasledovanju cilja niti ne opazijo. Za dober ritem si v ušesa vtaknejo kako moderno poskočnico in nato zdrvijo na trimček za lepo postavo. Na vrhu pokadijo cigareto, spijejo pivo in se pijani od dosežka spet skotalijo v dolino. Ko govorim o ljubezni do narave, ne govorim o tem. Govorim pa o tem, kako rad vstanem ob štirih zjutraj, ko gre za hribe, kako žalostno gledam skozi okno v lep sončen dan, ko sem pri obveznostih v hiši, in kako drugačen postanem, ko na gorski stezici zagl...

Velikokrat se je že to zgodilo, že neštetokrat ista situacija kot tista prejšnji teden, ko sem stal v vrsti pred delikateso. Niti ne vem več, ali sem si zaželel mortadele ali pršuta, od tistega čakanja v vrsti sem si zapomnil neko povsem drugo mesnatost. Pa da ne boste mislili, da je šlo za kakega nevzgojenega paglavca, na vrsti je bil moški srednjih let, menil bi, da se ima samega sebe za precej pomembnega človeka, tako je izgledalo, ko je delavki za pultom naročil: »Daj mi žemljo in deset dek kuhanega pršuta.« Ta grobi »daj mi« me je zdrznil. Delavka na oni strani pulta se mi je zasmilila, kakor da spada med njegovo najnižjo služničad, jo je ogovarjal, majhna je bila pred njim kot njegova kultura pred njo. In kakor v procesiji so mi nato cepali pred spomin, eden za drugim, otrok, ki me je pri verouku prijel za rit, pa otroci, ki ne znajo več pozdravljati, in oni, ki ne znajo vikati, bolj ali manj isti otroci so to, pa dekleta, ki jim moški ne odpirajo več vrat pri avtu, voznik, ...

» Sploh vam ni treba priti v Kalkuto, da bi odkrili Jezusa v najbolj ubogih med ubogimi. Najbolj ubogi so prav tam, kjer ste, zelo pogosto v vaših lastnih družinah. « (sv. Mati Terezija) Lani je v Rimu potekala sinoda o družini. Cerkveno učiteljstvo se je zbralo, da bi skupaj natuhtali smernice, kako delovati v družini sedanjega časa, to je v družini, ki so jo ranile ločitve in podobne sodobne bolečine. Vsi so pričakovali, da bo papež na koncu izdal dokument, v katerem bo pisalo, kako pristopati do katere družine, komu dovoliti zakramente in komu ne in podobne pravne rešitve. Pa je spet vse presenetil, če že ne šokiral. Odločil je, naj se vsak primer obravnava zase . Marsikdo je zavihal nos nad tem. To namreč vključuje velik napor, da pogledamo , doživimo in vstopimo v zgodbo vsakega človeka, da bi ga razumeli, preden ga začnemo soditi. Vendar drugače res ne gre. Mi bi radi vsakega človeka skrčili v svojo lastno zgodbo, v svoja lastna merila. Radi bi ga naredili za svojega sužn...

» Gospod, ne trudi se! Nisem namreč vreden, da prideš pod mojo streho. « (Lk 7,6) Na svetu imamo dvoje ljudi: tiste, ki mislijo, da so vredni več, in druge, ki se imajo za manjvredne od ostalih. Gre pa pravzaprav za isto vrsto ljudi. Ne eni ne drugi se ne čutijo vredni in ljubljeni. Razlika med njimi je samo v tem, kaj so v svojem življenju dosegli. V njihovih uspehih in sposobnostih, torej. Dolgo sem razmišljal, kdaj človek začuti svojo največjo vrednost. In sem prišel do čudnega paradoksa – da jo začuti takrat, kadar se mu iz ust prikrade sramežljivi: » Nisem vreden. « Res. Samo kdor kdaj ob čem ostane odprtih ust, kdor se je kdaj kot otrok sposoben čemu začuditi, samo tisti, ki ga nekaj gane do solz, in kdor ve, da stoji pred nečim, kar je neskončno večje od njega, ta ob svoji nevrednosti začuti svojo največjo vrednost. Kajti občutim jo prav takrat, kadar se počutim majhen pred darom, ki sem ga prejel. Kadar se zavem, da nečesa res nisem vreden, pa sem to vseeno dobil. Za...

Želim si tišine. Tiste tišine, ko človek stoji na vrhu gore in gleda in molči. Zame je to najlepša podoba človeka: podoba, v kateri se nečemu čudi. Ko občuduje. Ko začne kot otrok čutiti, kako je v svojem življenju majhen. In ko začne čutiti, kako nekaj velikega je dobil v svoje majhno srce. Veste zakaj? Ker takrat, ko začne človek v svojem življenju spoznavati, da se ga je dotaknila lepota, tudi sam postane lep. Nekako drugačen, bolj zazrt v pomembne, večne stvari, kot pa v drobne kamenčke, na katerih se dogajajo njegova vsakdanja spotikanja. Vedno ko sem tak, ko me osupne lepota, se začnem zavedati, kako sem v svojem življenju obdarovan. Srečen postanem. Enako, ko me gane preprosta lepota moje družine in razigranih nečakov, enako, ko trdno začutim zvestobo svojih prijateljev, enako, ko sredi Rima zaslišim čebljanje ptic, enako, ko po dolgem in težkem dnevu srečam nasmeh. Vedeti to je vse, kar človek potrebuje, da preživi. In imeti tak trenutek sredi svojega dneva, trenutek o...