Najlepša podoba človeka

Želim si tišine. Tiste tišine, ko človek stoji na vrhu gore in gleda in molči.

Zame je to najlepša podoba človeka: podoba, v kateri se nečemu čudi. Ko občuduje. Ko začne kot otrok čutiti, kako je v svojem življenju majhen. In ko začne čutiti, kako nekaj velikega je dobil v svoje majhno srce. Veste zakaj? Ker takrat, ko začne človek v svojem življenju spoznavati, da se ga je dotaknila lepota, tudi sam postane lep. Nekako drugačen, bolj zazrt v pomembne, večne stvari, kot pa v drobne kamenčke, na katerih se dogajajo njegova vsakdanja spotikanja.

Vedno ko sem tak, ko me osupne lepota, se začnem zavedati, kako sem v svojem življenju obdarovan. Srečen postanem. Enako, ko me gane preprosta lepota moje družine in razigranih nečakov, enako, ko trdno začutim zvestobo svojih prijateljev, enako, ko sredi Rima zaslišim čebljanje ptic, enako, ko po dolgem in težkem dnevu srečam nasmeh.

Vedeti to je vse, kar človek potrebuje, da preživi. In imeti tak trenutek sredi svojega dneva, trenutek občudovanja, za katerega se Bog vsak dan potrudi, da nam nakloni razlog zanj, je edino, kar me osvobaja iz pesti grdega in hudobnega tega sveta.

Ne, ne bom rekel nič o jamranju Slovencev. Rekel pa bom, da živimo v krasni in lepi in mirni deželi, obdani z dobrimi in prijaznimi ljudmi, z gorami, morjem, s soncem in zvezdnatim nebom, s pšeničnimi polji, čisto vodo in s streho nad glavo. In če to ni dovolj za tišino občudovanja, potem ne znamo več moliti.

Danes in vsak dan potrebujemo lepoto.