Spremeniti se
Gospa Jospin in njena hči sta žrtvi sveta, ki ne zna več moliti, se pravi, da ne zna več spreminjati človeške nemoči v božjo moč. (F. Hadjadj, Kako uspeti v smrti)
Milost je čutiti, da si želiš spremeniti. Ne da moraš, temveč da si želiš spremeniti. To je ena od najlepših človeških stvari v nas. Hrepenenje po »hoditi«, »postajati«. Spreminjati se. Si obrisati ranjeni in umazani obraz in zasijati. To je gora, pot nanjo. Zato raznorazne »akcije«, ki si jih vsako leto zadajamo v postu. Vemo, slutimo, da je pod površjem naše človeškosti, polne porazov in napak, nekaj več. Nek sijaj. Nekaj Božjega. In tja želimo priti.
Vendar pa je pot, ta zunanja pot odpovedi in človekovih dejanj, truda in prizadevanja, premalo, da bi se človek spremenil. Človek z močno voljo morda res lahko shujša, lahko se odvadi kaditi in zamenja nekatere svoje navade. A se ne spremeni. Kajti resnična sprememba človeka se ne dogaja v njegovi moči, v njegovi sposobnosti, temveč ravno obratno: takrat, kadar se zdi, da ne more storiti nič več, ko je tako nemočen, da niti kričati več ne more … in umolkne.
Takrat človek zasije.
Človek se spremeni, ko začne moliti. Bom rekel drugače: ko začne na gori, na katero je splezal, molčati in opazovati Božje delo. Ko pusti, da ga Bog odpelje na drugo goro. Spreminja namreč lahko Bog, ne pa človek. S spremembami je namreč kakor s semenom, vrženim v zemljo. Človek orje zemljo, poseje in zaliva, pomlad pa daje Bog, nihče drug. (prim. 1 Kor 3,7)
Zato se z gore drugačen ne vrne samo Jezus, temveč tudi njegovi trije učenci.
Milost je čutiti, da si želiš spremeniti. Ne da moraš, temveč da si želiš spremeniti. To je ena od najlepših človeških stvari v nas. Hrepenenje po »hoditi«, »postajati«. Spreminjati se. Si obrisati ranjeni in umazani obraz in zasijati. To je gora, pot nanjo. Zato raznorazne »akcije«, ki si jih vsako leto zadajamo v postu. Vemo, slutimo, da je pod površjem naše človeškosti, polne porazov in napak, nekaj več. Nek sijaj. Nekaj Božjega. In tja želimo priti.
Vendar pa je pot, ta zunanja pot odpovedi in človekovih dejanj, truda in prizadevanja, premalo, da bi se človek spremenil. Človek z močno voljo morda res lahko shujša, lahko se odvadi kaditi in zamenja nekatere svoje navade. A se ne spremeni. Kajti resnična sprememba človeka se ne dogaja v njegovi moči, v njegovi sposobnosti, temveč ravno obratno: takrat, kadar se zdi, da ne more storiti nič več, ko je tako nemočen, da niti kričati več ne more … in umolkne.
Takrat človek zasije.
Človek se spremeni, ko začne moliti. Bom rekel drugače: ko začne na gori, na katero je splezal, molčati in opazovati Božje delo. Ko pusti, da ga Bog odpelje na drugo goro. Spreminja namreč lahko Bog, ne pa človek. S spremembami je namreč kakor s semenom, vrženim v zemljo. Človek orje zemljo, poseje in zaliva, pomlad pa daje Bog, nihče drug. (prim. 1 Kor 3,7)
Zato se z gore drugačen ne vrne samo Jezus, temveč tudi njegovi trije učenci.
Komentarji
Objavite komentar