Pomlad

Vsako pomlad vem, da Bog še ni pozabil človeka. In to vem še ob nečem.

Pretekli teden smo bili vsi na metroju kot ponavadi zatopljeni v svoja življenja, v svoje knjige, v svoje telefone po večini. Potem pa se na vlak primaje človek svetlorjave polti in začne igrati harmoniko. Lep, poskočen, živahen ritem. Dvignemo pogled iznad svojih knjig in telefonov in poslušamo, se nasmehnemo. Nekateri se z glavo ali nogo pridružimo živahnemu ritmu. Lepo je. Ko utihne, se spet vse vrne na tirnice vsakdana. A izstopimo drugačni.

Ne glede na to, ali smo dvignili pogled zato, ker nam je bila glasba všeč, ali zato, ker nas je motil hrup, je ta človek v naša življenja vnesel pomlad. Kajti pomlad je glas, ki te prebudi. Krik, ki ti vzbudi slabo vest, teženje starša, ki ga ne prenašaš, iztegnjena roka nekoga, ki te prosi za pomoč. Skratka, to, kar v utečeno življenje prinaša dvom, postavlja vprašanja, ruši trdnost in zaverovanost vase. To je tisto, kar daje življenju življenje.

In da v tem našem svetu, ki je trd in mrzel od izgleda »popolnosti«, v katerem so nas navadili biti z vsem zadovoljni, ker nam je postreženo z vsem, kar si zaželimo in ker si vse lahko uredimo tako, kot nam je všeč, da v tem svetu še vedno zrase nek krik, ki nas moti, temu jaz pravim čudež življenja. Kakor cvet sredi asfalta je. Nekaj, kar nas zmoti, vznemiri, šokira, ker gre proti toku – to je začetek pomladi. Nenazadnje, je velika noč.

Zato Jezusova svarila. Da bi živeli.