Besede za srce

4. postna nedelja » … ampak da se na njem razodenejo Božja dela .« (Jn 9,3) Rad imam burjo. Tako zelo vse prečisti, zrak in glavo … in tudi srce. Človek ob njej občuti neko novo svobodo, ker odnaša odvečno, da ostane bistveno. Tako naravnost uživam, ko mi veter spodnaša temelje in me guga med vožnjo po cesti. Z veseljem opazujem zunanjost, ki je taka kot jaz: modro nebo in oblaki, ki se podijo po njem, drevesa, ki se uklanjajo moči narave – in vse polno plastičnih vrečk in ostala svinjarija, ki se je nabrala na ograji. Evangelij nas čisti tako, da provocira, da sprašuje, da vznemirja, da dreza prav tja, kjer smo mislili, da smo najboljši in najmočnejši. Kamen spotike je, ne pa naša potrditev. Tisti nebodigatreba, ki vedno sesuva naš mir in dobro počutje. Tako se mi velikokrat zgodi, da ob toplem zadovoljstvu, kako dober človek sem, doživim kak hladen tuš. Prejšnji teden sem se jezil, ker mi je nekdo iz skupnega hladilnika kradel jogurte. Ko sem razmišljal, da bi mu napisal s...

Vsako pomlad vem, da Bog še ni pozabil človeka. In to vem še ob nečem. Pretekli teden smo bili vsi na metroju kot ponavadi zatopljeni v svoja življenja, v svoje knjige, v svoje telefone po večini. Potem pa se na vlak primaje človek svetlorjave polti in začne igrati harmoniko. Lep, poskočen, živahen ritem. Dvignemo pogled iznad svojih knjig in telefonov in poslušamo, se nasmehnemo. Nekateri se z glavo ali nogo pridružimo živahnemu ritmu. Lepo je. Ko utihne, se spet vse vrne na tirnice vsakdana. A izstopimo drugačni. Ne glede na to, ali smo dvignili pogled zato, ker nam je bila glasba všeč, ali zato, ker nas je motil hrup, je ta človek v naša življenja vnesel pomlad. Kajti pomlad je glas, ki te prebudi . Krik, ki ti vzbudi slabo vest, teženje starša, ki ga ne prenašaš, iztegnjena roka nekoga, ki te prosi za pomoč. Skratka, to, kar v utečeno življenje prinaša dvom, postavlja vprašanja, ruši trdnost in zaverovanost vase. To je tisto, kar daje življenju življenje. In da v tem našem...

Kje je Križani? V tej noči je vse tako nenavadno. Vse je pripravljeno, da se začnemo spraševati o tem. Vse je pripravljeno, da bi nas vznemirilo . Odvaljen kamen. Prazen grob. Mladenič v belem. Skrivnostne, čudne, nelogične besede: »Iščete križanega, mrtvega Jezusa. Ni ga tukaj.« Velika noč je vznemirjenje našega življenja. Vedno pride nekaj, kar nas v naši zaverovanosti v lasten prav, v naši gotovosti in načrtih zmoti . To je velika noč, to je vstajenje našega življenja: Kristus, ki izginja . Kdaj celo na zelo krut in grob način. Kajti velika noč je tu, da nas pretrese, da nas ustavi, da prekine našo pot, ki je pot v grob, v smrt, in nam poreče: » Obrni se . Ni ga tukaj. Pojdi drugam.« Da je Kristus živ, ni logično. A Kristus živi prav dokler ni logičen . Dokler nas vznemirja, dokler nam postavlja vprašanja. Če Kristus ne izgine, je mrtvi Kristus. Živi Kristus se pusti iskati. Zakaj? Ker hoče , da ga iščemo. Da bi, kakor On, »tudi mi stopili na pot novega življenja.« (Rim 6,...