Kje je Križani?


Kje je Križani?

V tej noči je vse tako nenavadno. Vse je pripravljeno, da se začnemo spraševati o tem. Vse je pripravljeno, da bi nas vznemirilo. Odvaljen kamen. Prazen grob. Mladenič v belem. Skrivnostne, čudne, nelogične besede: »Iščete križanega, mrtvega Jezusa. Ni ga tukaj.«

Velika noč je vznemirjenje našega življenja. Vedno pride nekaj, kar nas v naši zaverovanosti v lasten prav, v naši gotovosti in načrtih zmoti. To je velika noč, to je vstajenje našega življenja: Kristus, ki izginja. Kdaj celo na zelo krut in grob način. Kajti velika noč je tu, da nas pretrese, da nas ustavi, da prekine našo pot, ki je pot v grob, v smrt, in nam poreče: »Obrni se. Ni ga tukaj. Pojdi drugam.«

Da je Kristus živ, ni logično. A Kristus živi prav dokler ni logičen. Dokler nas vznemirja, dokler nam postavlja vprašanja. Če Kristus ne izgine, je mrtvi Kristus. Živi Kristus se pusti iskati. Zakaj? Ker hoče, da ga iščemo. Da bi, kakor On, »tudi mi stopili na pot novega življenja.« (Rim 6,4) Iskanje nas namreč spreminja. Spreminjanje pa je znamenje rasti, življenja.

Kje je torej Križani?

Edini namig, ki ga pusti Kristus v grobu, je mladenič, oblečen v belo. Oseba. Oseba, ki pravi: »Ni ga tukaj. Pojdite in povejte njegovim učencem in Petru.« Ne ostanite zaprti v svoje zamere, strah, sovraštvo. Pojdite ven, govorite z ljudmi. Poiščite ga. Tam je Križani, pri ljudeh. Oni so prostor naše velike noči.

Obrnimo se. Pojdimo do ljudi in povejmo: "Gospod je vstal!" Takrat ga bomo srečali.

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

Slika
Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

Slika
V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Preberite več

Iskati večje dobro

Slika
Gotovo vam je prišlo na uho, da je kot del misijonskega dogajanja na Rakovniku prišel v goste (v cerkev!) tudi Magnifico. In morda ste tudi videli, kako »lep« odziv je to poželo pri množici »kristjanov«: toliko obsodb in toliko izlitega gneva nanj, kako da si to upa, da si s tem dela reklamo in še veliko grše stvari, ki jih od kristjana ne bi pričakovali. Kot da bi sam satan stopil na cerkvena vrata. Ali pa bi njega morda lepše sprejeli …  Obsojanje  Ob tem dogodku je Gregor Čušin zapisal: »Bolj kot razburjanje v smislu: "Kaj nam pa lahko on pove o Bogu?!" je na mestu vprašanje: "Kaj mu lahko o Bogu povemo mi?!" S svojimi komentarji, ki jih prebiram pod deljenimi objavami, smo mu (žal) povedali že kar precej.«  Da smo kristjani tako zelo veliki strokovnjaki v obsojanju, imamo čisto banalen razlog: imamo zapovedi . Teh pa nismo razumeli kot pomoč, usmeritev, kako postati dober človek, temveč kot neke vrste ocenjevalnik , s katerim naj bi razumeli, kdo naj bi bil dobe...
Preberite več