Miza



V središču vsake hiše je miza. Ker se na njej dogajajo pomembne stvari našega življenja. Na mizi jemo, na mizi se učimo in pišemo, na mizi delamo in mesimo kruh. Toda največja vrednost mize je, da se ob njej srečujemo. Ob mizi postajamo družina, ko se zberemo in ustavimo drug ob drugem in jemo – hrano na mizi in ljudi, ki so ob njej, čas, ki smo si ga podarili, in našo ljubezen. Zato smo ob mizi – ker nas miza zbere skupaj.

Tudi velika noč se začne pri mizi. Ta miza je Jezus. Tam, okrog nje se zberemo grešniki vseh vrst, izdajalci, strahopetci, nezvesti prijatelji, morilci, poraženci in ranjenci življenjskih bojev in preizkušenj. Za vsakogar je prostor, saj mize ne potrebujejo siti, temveč lačni ljudje. Še bolj lačni ljubezni kakor kruha.

Gospod zbere ob sebi lačne tega sveta, da bi nam dal jesti. A to je skrivnost njegove večerje: miza postane miza, ko se ob njej srečamo. In Gospod nam postane hrana, ko se ob njem srečamo. Njegov kruh in vino za nas so bratje in sestre ob Mizi. Morilci, izdajalci, grešniki vseh vrst, ki sedijo ob isti Mizi. Ob Gospodu.

Tako nas Gospod hrani, tako nas Gospod umiva. Ko nam vsakega človeka postavi za brata, za sestro ob isti Mizi. Ker je vsak čist, ker je vsak kruh, ko ga On umije. Ko ga poimenuje Moj Brat, Moja Sestra.

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

Slika
Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

Slika
V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Preberite več

Iskati večje dobro

Slika
Gotovo vam je prišlo na uho, da je kot del misijonskega dogajanja na Rakovniku prišel v goste (v cerkev!) tudi Magnifico. In morda ste tudi videli, kako »lep« odziv je to poželo pri množici »kristjanov«: toliko obsodb in toliko izlitega gneva nanj, kako da si to upa, da si s tem dela reklamo in še veliko grše stvari, ki jih od kristjana ne bi pričakovali. Kot da bi sam satan stopil na cerkvena vrata. Ali pa bi njega morda lepše sprejeli …  Obsojanje  Ob tem dogodku je Gregor Čušin zapisal: »Bolj kot razburjanje v smislu: "Kaj nam pa lahko on pove o Bogu?!" je na mestu vprašanje: "Kaj mu lahko o Bogu povemo mi?!" S svojimi komentarji, ki jih prebiram pod deljenimi objavami, smo mu (žal) povedali že kar precej.«  Da smo kristjani tako zelo veliki strokovnjaki v obsojanju, imamo čisto banalen razlog: imamo zapovedi . Teh pa nismo razumeli kot pomoč, usmeritev, kako postati dober človek, temveč kot neke vrste ocenjevalnik , s katerim naj bi razumeli, kdo naj bi bil dobe...
Preberite več