Edvard Kocbek, Pričevanje

Glej, vsakikrat, ko se zbudim iz ila,
pretegnem ude in si zberem bit,
podarjen sebi kot odvečna sila,
ganljivo jasen in slovesno skrit,
in mislim, da me vse, kar je, veliča,
spoznam, da sem le svoje sence priča.

Ko merim strme curke zemskih vrelcev
in hranim klitje in nemir duha,
ko merim smer zodiakalnih strelcev
in burim nepočakanost sveta
ter hočem biti divja moč mladiča,
sem le zasenčena igrivost griča.

In ko me vijejo ljubezni krči,
vrtinci sanj in žrtvenika dim,
in me opijajo zanosa vrči,
da vriskam v sebi zmagovit nad zlim
in pojem pesem pravljičnega ptiča,
sem le nesrečni zaklinjavec niča.

Ko pa mi duh obstane v gluhi lozi,
da čudež bivanja zakrije čar,
ko srce zadrhti v poslednji grozi,
da ga zagrabi blaznosti požar
in mi telo ubija srd biriča,
spoznam in zvem, da sem ljubezni priča.