Drago Jančar, Maj, november

Priznam. Če bi se pod roman Maj, november podpisal kdorkoli drug, bi šlo za prav spodoben roman.
Ko pa sem prebral, da je avtor Drago Jančar, so mi pričakovanja (pre)hitro zlezla (pre)visoko. Saj ne, da bi bil roman slab, nasprotno. Dober roman, z veliko priložnostmi, da človek razmišlja, še več, da se potopi v usodo in križišča sodobnega slovenskega mladca, podobnih razmišljanj in podobnih odločitev, malo naivnih, malo nesrečnih, kot jih ima marsikdo v mladi generaciji. Pa vendar. Razmišljal sem, kaj mi pri romanu manjka. In manjkalo je ... Ne vem točno, kaj. Morda duša, morda pripovedni žar, veselje, strast, ki smo ga od Jančarja vajeni. Strast, da, tista nevidna sila, ki loči vrhunske od dobrih. Nekaj globokega, podtalnega simbolizma in zdi se, kot da ... Pri nas doma bi rekli, da se še ni dobro "womodil", da se še ni dobro ulegel. Kot mineštra, ki je vedno boljša zvečer, kot za kosilo.

Sicer pa gre za aktualna vprašanja mladosti in iskanja. In morda zastrt odgovor, zakaj je danes toliko obupa in črnogledosti. Ciril Kraljevič je mlad violinist, ki je obesil šolo na klin in se podal na Dunaj. Tam se z igranjem v gostilni in na ulici komaj preživlja. Potem sreča slovenskega poslovneža, Štefana Dobernika, ki mu ponudi nekakšno zaposlitev. Sanje, morda iluzije, potegnejo Cirila v sredo neznank, ki jih sprva še nekako obvlada, sčasoma pa začnejo one obvladovati njega in vse se začne zapletati. Med njegovim potovanjem in iskanjem spoznamo vse pasti sodobne družbe, v katero vstopajo mladi z ideali, ki se kmalu postavijo na resno preizkušnjo: ali ostati naiven idealist, morda prodati svoje vrednote za uspeh ali se preprosto prepustiti kolesju in živeti brez srca in brez glave? Težka dilema, na katero si je treba odgovoriti. Težka dilema, po kateri bomo na svet in na njegove otroke gledali drugače.