Lepota praznega groba

Četudi se človek v življenju nima česa veseliti, se mora veseliti velike noči. Veseliti se mora tega jutra, ki je končalo noč, in glavnega prizora v njem: praznega groba. Toda zakaj se je treba tako zelo veseliti praznega groba? Ne toliko zaradi Boga, ki spet živi, temveč zaradi človeka. Prazen grob je namreč umetnina, ki jo je Bog to jutro naredil iz človeka. In kakšna umetnina je to!

Grob ni mesto Boga, temveč mesto človeka, ki je zapisan grehu, bolečini, trpljenju, krivdi, strahu in smrti. In prav ta grob, ta žalostna človeška lupina, je danes prazna. Ker je vanj stopil Bog, vzel iz njega človeka in ga odnesel ven. V življenje. V naročje Boga, v naročje ljubezni.

To je razlog našega veselja. Da smo odrešeni ljudje v naročju ljubezni. In da nam smrt zato nič ne more. Res, lahko nam zadaja rane, lahko nas pelje skozi najtežje preizkušnje, lahko nas osami in trpinči in ubije – ne more pa nas iztrgati iz Njegovega objema.

Kajti naj človek stori še tako težke stvari, naj leže v še tako globok grob – Ljubezen Boga je močnejša od vseh njegovih smrti. Ljubezen Boga ga pride iskat. Vedno, tudi ko je na nebu najtemnejša noč. Dokaz za to so Božje rane. Najhujše rane, kar jih lahko ima človek, je sprejel, ker je bil človek tega vreden. Vreden, da ga gre iskat skozi najtemnejšo temo, skozi najhujši strah, skozi najdebelejše sovraštvo.

Zapomnimo si to. In si ponavljajmo sleherni dan: mi smo Njegovi. Mi smo odrešeni. In naši grobovi so prazni. Ker smo ustvarjeni za srečo in ne spadamo vanje. Mi spadamo v pomlad.

Pustimo, naj v nas zmaga življenje. Aleluja!


Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

Iskati večje dobro