Besede za srce

Prava vrednost daru je pravzaprav v tem, da si ga ne zaslužimo. Sicer to ni več dar, temveč nagrada, plača ali povračilo. Morda zato mnogi ljudje darov ne želijo sprejemati, ker se ob tem počutijo manjvredne, morda zato mnogi ljudje darove jemljejo kot nekaj samoumevnega, tako jim ni treba spoznati, da tistega, ki jim kaj pokloni, potrebujejo. Obe ekstremni drži, tako značilni za naš čas napihnjenih samopodob in individualizma, močno zapirata možnost temu, da bi doživeli in občutili hvaležnost. In vendar začutimo svojo ljubljenost, ki si jo na napačen način želimo pridobiti z napuhom in neodvisnostjo, samo v drži hvaležnosti …  Nismo vredni  In za hvaležnost je treba biti obdarovan. »Ko je eden izmed njih videl, da je bil ozdravljen, se je vrnil in z močnim glasom slavil Boga.« (Lk 17,15) Imel se je za ljubljenega, to je čutil ob daru, ki ga je prejel, zato je slavil Boga. Imel se je za dragocenega, čeprav je vedel za svojo nevrednost.  Prav zato evangelij o desetih gobav...

Vsi bi radi bili bogati. Četudi poznamo veliko zgodb o bogataših in niti ena nima lepega konca, tudi ta v evangeliju ne. Tako se zgodi v večini njihovih primerov, kakor zaključi Jezus: »Tako je s tistim, ki si nabira zaklade, pa ni bogat v Bogu.« (Lk 12,21)  Vendar pa ne gre za to, da Jezus bogatašev ne bi maral, nasprotno, odgovarjal je na njihova vabila, večerjal je z njimi, z njimi tudi debatiral, kakor vidimo. Razumeti je torej treba, da so njegovi pikri opomini svojevrsten izraz skrbi, občutljivosti, ljubezni do ljudi, ki imajo veliko ali si veliko obetajo, si veliko želijo, in takih nas je večina: povedati resnico, kako lahko se zgodi, da pri premoženju gospodar in služabnik zamenjata mesti.  Past bogastva  Tako je namreč pri »nabiranju zakladov«: začne se čisto nedolžno. Premoženje je seveda nekaj nujnega za preživetje, ljudje ga seveda potrebujemo. Poleg tega je v človekovi naravi želja po rasti, tudi po rasti v osebnosti. Premoženje, ki smo si ga prigarali, nam p...

Kaj sploh še reči o najpogosteje uporabljeni, najbolj zlorabljeni in morda najbolj napačno razumljeni besedi našega sveta, o besedi, ki jo z enakim zanosom izgovarjajo tako pop pevke na bleščečih odrih, igralci, ki si najdejo dekle za eno noč, kot sestre v sariju, ki pobirajo napol mrtve ljudi po indijskih ulicah? Kaj sploh reči o besedi ki bi jo morali izgovarjati počasi, previdno, potihem, skorajda neslišno, z globokim premislekom in v zadregi, pa nam gre že na živce, ker je postala tako zelo plehka? Četudi je to menda edina beseda, ki se je ne sme govoriti, ampak živeti? Kaj je resnična ljubezen ?  Ljubezen je glagol  Na to vprašanje si je treba kar naprej odgovarjati, ker je zapoved ljubezni vedno neka »nova zapoved«, menda nova in drugačna vsak dan, ker ima vsak dan drugačna vprašanja in drugačne odgovore, ker je mesto ljubezni v odnosih, ki niso nikoli enaki, vedno novi, kot vedno »nova zapoved«. Sicer res postane prazna in plehka beseda za pravljice in romantične filme....

Okrepljeni od srečanja z Jožefom, Marijo in detecem so se pastirji vrnili na svoje poti, v svoja življenja, nekaj jim je v tem srečanju dajalo moč, da so »slavili in hvalili Boga« (Lk 2,20), da jim je bila v roko dana neka luč, ki jim je pomagala stvari videti in razumeti drugače kot doslej. To jih je vodilo.   Tudi mi si moramo danes izbrati nekaj, kar nas bo vodilo. Kakor v temo namreč stopamo v novo leto, nič ne vemo, kaj nas čaka. Če smo se česa naučili v preteklem letu, smo se tega, da ni nič v naših rokah, da je vse nestabilno in negotovo – razen tega srečanja, razen te luči, ki nam je bila dana v roke in s katero si bomo svetili na dogodke, na srečanja, na odločitve naslednjega leta. Morajo iti z nami, vse skupaj bomo videli v drugačni luči, če bomo razumeli, da je tu, na isti poti kot mi, Emanuel, Bog z nami . Potem bomo tudi mi »slavili in hvalili Boga«. Ker nimamo drugega kakor zavest, da je kdo, ki nas ne zapusti, karkoli že se bo zgodilo. Vse drugo je nestabilno in nego...

Jeseni pride spet tisti lepi čas, morda najlepši v vsem letu, čas, ko se obira trte … Spet tisti lepi čas, ko se med trganjem oglasita pesem, smeh in ko se utrujenost pomeša s hvaležnostjo . Kako lepo se jo čuti, kadar je čas, da gremo skupaj med trte, ko nas kmet povabi, da pomagamo pri »b'ndimi«, trgatvi po naše, ker sem iz družine, v kateri nismo imeli vinograda. Vseeno, na b'ndimi so vsi dobrodošli, vsak par rok, ki bi rad pomagal, četudi drži škarje samo za kakšno uro ali dve, ker je to vesel dogodek – in veselja se ne da in se ne sme skrivati zase, sicer ga pravzaprav ni. Za veselje je družba obvezna! Seveda je najbolj veselo tedaj, kadar so trte zdrave in grozdi polni, kadar je trgatev polna sonca in veselja, takrat je b'ndima en sam užitek. Drugače je, če je letina slaba, če jo je vreme zagodlo, če je poleti udarila peronospora, suša, če je klestila toča ali kakšna druga nezgoda. Potem je tudi b'ndima žalostna, kako težko je gledati tiste napol gnile grozde, ki ...

Za zaključek debate o pomenu skupnosti za Učenca, ki ji Matej posveti celotno 18. poglavje, Jezus prihrani temo odpuščanja , morda celo bistvene stvari za to, da skupnost obstane, nikdar ga ni dovolj, odpuščanja. Na »velikodušen« Petrov predlog, da si vsakdo zasluži »sedem« odpuščanj, namreč Jezus zahteva njen sedemdesetkratnik (Mt 18,21-22), saj je treba odpuščanje množiti in ne šteti, brezmejno mora postati, ker samo tako zadosti brezmejnim razdaljam med nami, ravno tistim, ki delajo človeka tako nesrečnega in samega. Vedno, ko brat potrka na vrata, mu je treba odpreti. Ne zato, ker bi si to zaslužil, ampak ker je tako prav , za oba. Ker je vsakdo grešnik in ker je to, da ostaneva brata, pomembnejše od tega, kar nam je storil, četudi kaj še tako neoprostljivo hudega, neskončno pomembnejše.  Pomembnejše od česarkoli  Ne predstavljam si namreč, zakaj bi sicer kdo komu odpustil dolg desetih tisočev talentov, ki po mnenju nekaterih ustreza 60 milijonom delovnih dni, po drugih o...

Človek stoji pred svojim življenjem kakor pred praznino, pred gluho in nevidno prihodnostjo. Skozi vrata mora stopiti, v sobo, za katero ne ve, kaj ga čaka v njej. To je življenje, korak v neznano. Bavbav ali prijatelj, bolezen ali uspeh, veselje ali poraz ali smrt, bogvekaj ga čaka tam. In prav zato lahko za vedno ostane tam – če nima upanja. Upanje je človekov korak , zaradi katerega sploh živi. Toda zakaj le bi človek stopil skozi vrata, za katera sploh ne ve, kaj ga čaka za njimi? Zakaj bi se podal na to noro pot? Ker ljubi življenje. In življenje ljubi, ker ga vanj, kakor iz groba, nekdo kliče. Zaradi tega klica človek stopi v življenje, zaradi tega klica živi in hodi. Ker upa . Upa, da je ta, ki ga kliče, da je ta, ki je za vrati, njegov Bog. Dobri, ljubeči Bog. Brez tega upanja človek ne naredi naslednjega koraka. Nikoli. Zato upanje nikakor ni pasivna drža, ne, pravzaprav je to napor, odločilni napor njegovega življenja, ker je upanje odločitev: »Hočem živeti!« Najsi bo ...

Vseh deset gobavcev je bilo očiščenih, vseh deset. Čeprav jih ni bilo nazaj, da bi se kot kulturni ljudje zahvalili, da bi se – kot so nas že majhne učili starši – znali zavedati obdarovanosti oziroma dobrote in ljubezni drugih ljudi do nas, se zaradi tega njihova gobavost še ni povrnila. Bog ni kakor ljudje, ki se maščujemo, če ne dobimo tega, kar pričakujemo od drugih. Vendar je pri tej zgodbi srečanja Jezusa in gobavcev res poglavitno dejstvo zapisano šele na samem koncu evangeljskega poročila. Res je, vseh deset bolnikov je bilo ozdravljenih, očiščenih , a samo eden od njih je bil tudi rešen : tisti, ki se je vrnil, tisti, ki je razumel, tisti, ki je v svoji ozdravitvi srečal Boga . Tisti, ki je bil sposoben hvaležnosti . Hvaležnost potrebujemo Prav zaradi poteka same zgodbe, prav zato, ker so bili neodvisno od svojega poznejšega obnašanja vendarle vsi gobavci ozdravljeni, moramo iz tega izluščiti nekaj zelo pomembnega: da ne potrebuje zahvale Bog, ker On ne daje darov zato, ...

Gotovo ste že ugotovili, da je svet, v katerem živimo, bolj kot ne krut, neusmiljen in neizprosen. Nič kaj primeren za to, da bi v njem živeli mirno in srečno do konca svojih dni , česar si bolj ali manj vsi želimo – in od življenja to tudi pričakujemo. Srečni želimo biti, veseli, zdravi, vse, kar bolj ali manj vsebujejo rojstnodnevne čestitke in pa tisti zdaj že tako pogosti pozdrav, ko se razidemo: »Uživaj!« ali »Imej se fajn!« Tudi na radiu mi že preseda, da so tri četrtine govora ponavadi usmerjene na vikend, samo še dva dni, pa bo petek. Precej pozornosti damo na to, da bi se imeli v življenju »fajn«, se vam ne zdi? Da bi se lepo in dobro počutili. Vendar posledica te želje, s katero ni seveda nič narobe, ni hvaležnost , ko nekaj takega doživimo, ampak neprestano hlastanje po »posebnih« trenutkih, po doživetjih, po zabavah, poglejte samo, kako močno se širi ponudba zabavne industrije, poglejte, kako veliko turistov je po vsem svetu, ki morajo vsi nekaj videti, nekaj doživeti,...

Po kar nekaj prehojenih kilometrih Jakobove poti v Španiji nam je sreča po dolgem času namenila velik, sodobno (beri: obilno) založen supermarket. Končno smo imeli možnost, da smo si lahko privoščili še kaj drugega kot le testenine in riž na sto in en način. Toda ko smo skupaj hodili mimo polic s toliko lepimi in svetlečimi izdelki, me je zagrabila velika želja imeti stvari, ki jih prej na poti skozi malce bolj revne vasi sploh nisem pogrešal. In potemtakem stvari, ki jih sploh nisem tako zelo potreboval. In sreča imeti veliko ponudbe se je spremenila v težavo. Tam so bile stvari, ki sem se jim moral odpovedati, in sem tako postal žalosten - ker sem začel bolj gledati na to, kaj mi manjka, kot na to, kaj imam. Ni srečen tisti, ki veliko ima, ampak tisti, ki malo potrebuje . (bl. A.M. Slomšek) Razumete, v kakšno past poželenja smo se ujeli? Svet nas ne uči hvaležnosti , za to, kar imamo, ampak žalosti za to, ker nečesa (še) nimamo ali ker nekaj ni naše . Težava je v tem, da pote...

Tisti, ki najraje ležijo na plaži, ne bodo nikdar razumeli, zakaj nekateri tako radi lazimo v gore, v skrivnostne, nekoliko strašljive strmine, med katerimi živijo samo najbolj nore cvetlice in živali, tiste, ki jim je dolina s svojimi udobnimi varnostmi in ležernim korakom zadnja briga. Gora ni nora, nor je tisti, ki gre gor. Zakaj bi vstajali ob nečloveških urah, da bi se potem do neskončnosti mučili v klanec, po tisti meliščnati poti, kjer po treh korakih zdrsneš za dva nazaj? Zakaj bi trpeli lakoto in vročino in pomanjkanje vode, zakaj bi nosili težek nahrbtnik, zakaj bi trepetali pred črnimi oblaki, ki se nevarno nagibajo proti nam? Zakaj bi nad prepadi in previsi tvegali svoje življenje? Zakaj? Ne zaradi dosežka, ne zaradi vrha, čeprav se na njem zgodi tista ključna stvar. Ko ga namreč zadihan v veselju dosežeš, se ti odpre pogled na griče in dolino, na smaragdno lepotico, pa na jezero na drugi strani in na strogo tihe gorske očake. In ko ti čez njihove mrzle stene žarek so...

O navadi, ki mi je spremenila pogled na svet Včasih se vprašam o smiselnosti mladcev, ki kot napol mrtvi ležijo v mlačni mlaki lastnega bruhanja in še cel naslednji dan odganjajo mijavkanje iz svoje glave. In ves ta proces – kljub ne najbolj prijetnim posledicam – na skoraj do potankosti enak način ponavljajo teden za tednom. Ali pa neprestane glasne zahteve o legalizaciji konoplje, tudi te mi ne dajo miru. Ker mislim, da so zdravilni učinki te razvpite rastlinice pri večini vzklikajočega ljudstva še vedno v zelo temni senci dima, zaradi katerega je tale plevel tako zelo priljubljen. Ali pa tako zelo priljubljene elektronske škatlice, ki te v trenutku odpeljejo v svet, kakršnega si želiš imeti. Bolj ali manj mi je jasno, zakaj je tako. Pretežko je živeti . In ker je svet vse drugo kot prijeten kraj, se –da bi vsaj za trenutek pozabili na grozljivo resničnost – poslužimo katerekoli zadeve, ki bi to solzno dolino spremenila v stanje vsaj začasnega nasmeha. Četudi vemo, da mu bo sl...

Moja soba je že skoraj prazna in avto poln ... Le še nekaj ur Rima je ostalo pred menoj. In čeprav sem se vedno težko odpravil sem dol, je vsako odhajanje vendarle slovo, z grenkim občutkom v prsih, da nekaj puščaš za seboj. Del sebe . Stol mnogoterih ur za računalnikom in knjigami, polepljeno steno, že domačo mizo in kotiček za težke urice. In dom. Moj Slovenik je bil sredi tujega Rima vendarle dom , ne hiša, v kateri sem stanoval, ampak dom, prostor, kjer so živeli ljudje in jaz z njimi. Skrivnostno nasmejani rektor Franci. Požrtvovalno ljubeči sestri Jerneja in Božidara. Silvana in Giovanna in Lidia. In tisti, s katerimi smo skupaj jedli in skupaj molili. Kjer imaš prostor pri mizi, je vedno tvoj dom. Zato je težko iti. Ne iz Rima, iz Slovenika. Zato se danes zahvaljujem za Slovenik, za prostor, ki mi je bil dan. Za pot. In za to, kar je v meni naredila.  Manjkal nam boš, so mi rekli pri večerji moji večinokrat tihi bratje. Četudi si ne bi mislil, da bom kdaj to...

Res je. Starejši kot si, težje so snežinke, ki padajo z neba na tla. Prinašajo skrbi. Kako bomo šli v šolo? Na izpit? V službo? Domov? Da ne zmanjka elektrike. Da ne bo poledice na cesti. Da ne bo konec sveta ... Pa je le lepi, beli sneg, ki takrat, ko pada, vse zavije v skrivnostno tišino premišljevanja o pomladi, o tako potrebni pomladi. In ki kljub vsemu še vedno v meni zgane majhnega otroka. Vstal sem ob petih in pol, pol ure prej kot navadno, in hitel na okno gledat, če je res, kot so včeraj napovedovali: da bo v Rimu po šestih letih spet sneg. In je res bil! Zavil sem se v odejo, si obul volnene nogavice, potem pa brž ven, na veter in sneg, naduhat se vonja snega in poslušat, kako odmeva njegovo puhasto pristajanje na tla. Čarobno lepo! Danes bi moral v knjižnico dokončevat svoje delo, pa nisem šel. Po maši in zajtrku sem si prvič v treh letih nadel šal, si obul "ta močne" čevlje in hop, na sneg. V brozgo in sneg, pravzaprav. Na stari Apiji je bilo več vode kot sne...

Ob 21.10 smo končno pobrisali zadnji pladenj in se usedli. Dolg dan je bil. Delo v knjižnici na faksu ga je naredilo še nekoliko bolj napornega kot sicer, tako da sem že ob nekaj pred šesto uro, ko sem vendarle pridrsal do doma, ostal že čisto brez energije. A te dni imamo polno hišo gostov in brez pomoči bi sestre garale pozno v večer. Zato sem po večerji vseeno ostal v kuhinji in brisal posodo. Saj se je v bistvu samo težko odločiti in odpraviti, potem pa je v bistvu prav lepo. Še več. Pravzaprav bi mi brez tega "nepotrebnega opravila" po celem dnevu buljenja v knjige in ekrane nekaj manjkalo, ostal bi brez nečesa, zaradi česar v miru zaspiš. Ne zaradi dobrega občutka po opravljenem delu, tega je bilo tudi čez dan dovolj. Zaradi drobnega veselja, ki ga človek odkrije ob tem, ko ima nekoga, s katerim se lahko nasmeje ali kriči. Danes sem hvaležen za tisto majhno lučko , ki smo jo po delu skupaj pojedli. Bila je res lučka tistega dne, nekaj drobnega, pa vendar svetlega, ...

Življenje se ne meri po številu vdihov, ampak po številu trenutkov, ki so nam vzeli dih. (G. Carlin) Največ takih mi podari narava: gore, ko truden stopim na razgled; sonce, ki zjutraj z nežno veličastnostjo prebuja stvarstvo ali ki me preseneti, ko se po oblačnem dnevu tik pred obzorjem zasveti kot najlepše zlato; ptiček, ki zleti iz robidovja; zvezdna Rimska cesta, utrinek, ki švigne čeznjo; sneg, ki kakor otroški poljub vse umrlo obleče v nebeško belino in mir. Ostali me objamejo ob ljubezni, ki jo občutim ob rojstnodnevnih darilih, ob grobu ljudi, ko spoznaš pravi obraz njihove ljubezni, ob osuplosti . Ob nevrednosti pred evharističnim kruhom ... Občutek nevrednosti , ta je pravi za te trenutke. Občutek, da samo preprost hvala  ni dovolj, čeprav človek resnično ni sposoben ničesar bolj vrednega in boljšega kot v ponižnosti srca izgovoriti to majhno in kratko besedo. Ker stvari, ki jih ne moremo povrniti, v naše življenje ne pridejo, da bi nam vzbujali slabo vest al...

Moja postna pot dobiva neslutene razsežnosti. Pa je šele tretji dan! Nocoj razmišljam, da je za tem, da človek s starostjo postaja vedno šibkejši, verjetno nek poseben razlog. In da je verjetno prav isti razlog tudi za tem, da je, takrat ko si misli, da je še mlad in pri močeh, nadvse sposoben padati in delati napake. Menda je človek zato tak, da bi se naučil sprejemati ljubezen tudi takrat, ko si misli, da je ne potrebuje. Ko je močan, ko je on tisti, ki daje, ker ničesar ne potrebuje. Pa je vedno tako, da se na vrhuncu moči zgrudiš v cestni prah. Prah ... " pomni, človek, da si prah in da se v prah povrneš ... " Nekakšno ponižanje je v tem, mar ne? Tudi v hvaležnosti. Moraš se postaviti v vlogo nemočnega, odvisnega, potrebnega človeka. Kot berač pred bogataševimi vrati postaneš. To je tisto težko pri hvaležnosti. To je tisto, kar te pri hvaležnosti spreminja ... Nekoliko sem se uštel, ko sem se danes odpisal od obrokov. Mislil sem, da me ne bo doma. Potem so se s...

Danes se zahvaljujem, da me bolijo noge . Ne zato, ker bi užival nad bolečino, ampak ker so boleče noge posledica tega, da sem danes Rim prehodil podolgem in počez in je torej na večno mesto sijalo toplo zimsko sonce. Vendar sem zanje predvsem hvaležen zato, ker sem ga prepešačil  skupaj - s prijatelji, ki se te dni mudijo pri meni. Vedno sem zelo vesel, če se kdo pripelje do Rima in pride na obisk, ker je to nenazadnje konkretno znamenje tega, da mu resnično dosti pomeniš in da te ima rad. To pa je, vsi vemo, ključno za to, da človek preživi. Ne samo v Rimu. Morda se ne zavedamo, kako zelo pomembni so za ljudi okoli nas naši obiski , kako zelo veliko damo nekomu, pri katerem se oglasimo, pa čeprav samo za nekaj minut, ki jih utržemo divjemu hitenju. Zame je vsak obisk v Rimu kot pomlad, svet okoli mene še za kar nekaj časa utripa v drugačni barvi, ker so ulice, ki jih dan za dnem prehodiš sam, naenkrat polne smeha, samotne sobice pa polne topline, ki jo vanjo ne more prine...

Ta teden smo obirali zlato sladko grozdje. Po trgatvi pa smo sedli za mizo in eden od nas, starec z očali in belo brado, je začel moliti: » Gospod, zahvaljujemo se ti, da nam daješ čas za spreobrnjenje. Zahvaljujemo se ti za to hrano, ki nas je zbrala pri tej mizi. Prosimo, blagoslovi to skupnost in vse, kar bomo skupaj zaužili. Amen. « Počutil sem se tako lepo. Nikdar prej namreč nisem tako močno začutil, da je molitev, ki jo izrečemo, preden sedemo k jedi, eno najlepših človekovih dejanj. Reči hvala za dar, ki si ga prejel. To je resnično spreobrnjenje , to je pot od človeka do Boga. Ko se naučiš reči hvala . Pri spreobrnjenju namreč ne gre za neka velika dejanja, sploh pa ne za odplačevanje dolgov, niti za življenje s krivdo na ramenih. Gre samo za odgovor na ljubezen Boga. Nič drugega, samo to: » Hvala .« In morda je prav zato tako težko reči hvala. Ko dobimo nekaj, kar ni plačilo za naše zasluge, ampak zastonjski dar, nam je nerodno. Dar, ki smo ga prejeli, bi vedno radi z n...

Želim si tišine. Tiste tišine, ko človek stoji na vrhu gore in gleda in molči. Zame je to najlepša podoba človeka: podoba, v kateri se nečemu čudi. Ko občuduje. Ko začne kot otrok čutiti, kako je v svojem življenju majhen. In ko začne čutiti, kako nekaj velikega je dobil v svoje majhno srce. Veste zakaj? Ker takrat, ko začne človek v svojem življenju spoznavati, da se ga je dotaknila lepota, tudi sam postane lep. Nekako drugačen, bolj zazrt v pomembne, večne stvari, kot pa v drobne kamenčke, na katerih se dogajajo njegova vsakdanja spotikanja. Vedno ko sem tak, ko me osupne lepota, se začnem zavedati, kako sem v svojem življenju obdarovan. Srečen postanem. Enako, ko me gane preprosta lepota moje družine in razigranih nečakov, enako, ko trdno začutim zvestobo svojih prijateljev, enako, ko sredi Rima zaslišim čebljanje ptic, enako, ko po dolgem in težkem dnevu srečam nasmeh. Vedeti to je vse, kar človek potrebuje, da preživi. In imeti tak trenutek sredi svojega dneva, trenutek o...