Preskoči na glavno vsebino

Pomembno je spominjati se


Za zaključek debate o pomenu skupnosti za Učenca, ki ji Matej posveti celotno 18. poglavje, Jezus prihrani temo odpuščanja, morda celo bistvene stvari za to, da skupnost obstane, nikdar ga ni dovolj, odpuščanja. Na »velikodušen« Petrov predlog, da si vsakdo zasluži »sedem« odpuščanj, namreč Jezus zahteva njen sedemdesetkratnik (Mt 18,21-22), saj je treba odpuščanje množiti in ne šteti, brezmejno mora postati, ker samo tako zadosti brezmejnim razdaljam med nami, ravno tistim, ki delajo človeka tako nesrečnega in samega. Vedno, ko brat potrka na vrata, mu je treba odpreti. Ne zato, ker bi si to zaslužil, ampak ker je tako prav, za oba. Ker je vsakdo grešnik in ker je to, da ostaneva brata, pomembnejše od tega, kar nam je storil, četudi kaj še tako neoprostljivo hudega, neskončno pomembnejše. 

Pomembnejše od česarkoli 

Ne predstavljam si namreč, zakaj bi sicer kdo komu odpustil dolg desetih tisočev talentov, ki po mnenju nekaterih ustreza 60 milijonom delovnih dni, po drugih okoli 15 milijardam evrov, vsekakor gre za ogromno vsoto, tudi za ogromno izgubo, ki jo utrpi gospodar tega služabnika, ko se odloči, da mu bo dolg odpustil. A to vendarle stori, kajti za to gre pri ljubezni, nekaj velikega izgubiti, da bi pridobil nekaj še večjega, prijateljstvo menda, da bi nekoga rešil. Gospodarju je pač služabnik pomembnejši od dolga, pomembnejši mu je celo od moči, ki mu jo je dolg pri njem prinesel, od njega namreč v zameno zahteva samo eno stvar: da se tega, kar je doživel, spominja, za vedno. Da nikdar ne pozabi, da mu je bilo odpuščeno (Mt 18,32), da je celo kot grešnik nekomu pomembnejši od zaslužka. 

Kajti omadeževani stopamo po svetu, dolžni, mnogokrat, morda vedno, brata smo prevarali, ga izkoristili, z materjo smo se sporekli, kradli smo, misleč, da ne bomo imeli dovolj, je pač tako s človekom, vedno znova se bori s svojim egom in je v tem boju velikokrat poražen. Neskončne vojne se gre z njim in izgublja, ker mu še vedno verjame, bolj kot komu drugemu, bolj kot Bogu. In lahko izgubljamo vse do smrti, do izginotja, zato je naša edina možnost zmage v tem, da začnemo bolj kot sebi verjeti drugemu. In to se zgodi samo, če nas v njem prepriča ljubezen. Njen najlepši jezik je odpuščanje

Rešeni smo 

Naše življenje je odvisno od drugega, od tega, da nas je nekdo rešil. Vsak od nas je to že doživel, brez tega bi nekje na samem od žalosti poginili, in prav to je tisto, česar se je treba spominjati. Bilo nam je odpuščeno – ker nas nekdo potrebuje. Zato sploh še živimo in zato moramo tudi mi drugim odpuščati, sicer bomo spet sami, sicer bomo doživeli enako usodo kakor nekdo, ki mu nismo želeli odpustiti (Mt 18,30.34). »Nihče ni otok« in ko izgubljamo drugega, izgubljamo tudi sebe. 

Zato je treba odpuščati, brez drugega ne moremo živeti in on ne brez nas, čeprav je veliko lepši nagib za to početje kakor strah – hvaležnost.

(misel ob 24. navadni nedelji, leto A)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Spomladansko pospravljanje

Marsikdaj se spovedi izogibamo tako, da rečemo, da vedno povemo iste grehe in da je zato k spovedi nepotrebno iti. Toda to bi bilo najslabše, kar bi storili, ker je jasno, da se, čeprav pospravljanja nihče ne mara, tega vendarle lotimo, da se ne bi v svojih bivališčih utopili v smeteh, prahu in ostali odvečnosti. Vedno je to treba narediti, ker človek ne začne delati slabega, dokler se tega slabega pri samem sebi, v svojem templju, tako ne navadi, da mu postane normalno . Takrat se začne težava.  In Judom je postalo nekaj normalnega, da so bili v templju, na najsvetejšem kraju njihove dežele, prodajalci volov, ovc in golobov ter menjalci denarja , seveda zaradi praktičnosti, pa vendar, tam so bile vsakodnevno stvari, ki tja, na kraj molitve , daritve, zaveze, ne spadajo, in jim je bilo to nekaj običajnega – sicer ne bi tako začudeno vprašali Jezusa, ki se mu je to zdelo nadvse ostudno: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš takó delati?« (Jn 2,18)  »On pa je govóril o templju svojega te

Vrata, vratca, vrtec, roža

Nič ne vem, kaj bo s tem septembrom, kaj bo z doslej tako uveljavljenim letnim redom, šola, verouk, skupine, kakor daljno obzorje je vse pred menoj, za hribom pa … tam so morda oblaki, morda nevihta, vihar, potres, ki cepi skale, morda kakor tih šepet lahno šumljanje … Res, saj je tako v vsakem času, vedno je bilo tako, dokler se nismo upijanili z mislijo, da vse obvladamo in razumemo, da nam nihče nič ne more, da imamo Boga samo še za kmete in za nedeljski krožek. Zdaj pa … kot da se vse začenja na novo, na nek način me zabava naš bes iz nemoči, ko ne vemo, ali bodo paradižniki na vrtu sploh preživeli prihajajoče neurje … in se spet učimo biti brez moči, učimo se spet biti ljudje, bi rekel, in se odrekati vlogi boga, ki smo se je – treba je biti pošten – v našem svetu preslabo lotili.  Čeprav trideset let pozneje, je spet, kot da sem prvič pred vrati osnovne šole, mali Marko, povsem nemočen in nebogljen pred življenjem, s čudno mešanico strahu, pričakovanja in sladkega vznemirjenja.

Ko Gospod stopi v kaos

»Kako se bo to zgodilo?« (Lk 1,34)  Nemogoče se nam zdi, da bi znotraj tega kaosa, ki danes vlada v svetu, v tej zlobi ljudi in družbe, celo Cerkve še bilo mogoče kaj popraviti, brezupno zgleda, nerešljivo. In navadili smo se, da se takrat, ko je neka stvar preveč pokvarjena, te ne splača več popravljati, da jo je bolje zavreči in kupiti novo.  Toda »pri Bogu ni nič nemogoče.« (Lk 1,37)  Bog ne obupa. Z neko vsakič novo ponudbo se splazi v človeštvo, nad katerim so že vsi obupali, poišče v njem košček dobrega in svetega, vedno je v njem, Marijo, in »pride k njej«, se ji približa. Spozna njen strah in ovire, tolaži jo in miri in začne popravljati to ranjeno človeštvo: tako, da sam stopi vanj, da se poistoveti z njim, da živi njegove skušnjave in njegove težave, bremena, strahove, skrbi. Človeka spreminja tako, da se ob njem sam spremeni. Privzema rane in vprašanja in postaja človek .  Obupal bi nad tem svetom in nad seboj, če ne bi vedel, da Bog tako potiho, v nekem zanikrnem Nazaretu n