Bratski opomin


Vsi težko prenesemo kritiko, bodimo pošteni, vsem nam je težko o sebi slišati nekaj slabega, težko prenašamo, da smo v resnici pač tudi grešniki, zmotljivi, ne samo, ampak tudi nepopolni ljudje. Kritika pač v nas, tudi nehote, zamaje dolgo in skrbno grajeno prepričanje, da smo – če že ne ravno najboljši – pred ljudmi vsaj eni izmed boljših, beri: popolnejših ljudi. Neupravičeno, bi rekel, ker slabi ljudje le redko prejemajo kritike na svoj račun. Kajti kogar ne kritizirajo, ni nujno popoln človek, je pa gotovo človek brez prijateljev. 

Da je tako s kritiko, je gotovo posledica splošnega imperativa uspešnosti, ki nam ga v splošnem nalaga družba, in nepopolnost, ki jo kritika v nas nedvomno dokazuje, pač v tem kontekstu ne more biti nič zaželenega. Uspešnosti namreč ni brez tekmovanja, tekmovanja pa ni brez nasprotnikov. Zato tako težko prenesemo kritiko, ker ljudi, s katerimi živimo, potemtakem dojemamo kot tekmece, njihovo opominjanje pa kot privoščljivo klatenje s piedestala, ki smo si ga težko priborili, kot pomembno tekmo, v kateri smo izgubili. Kakšen absurd! Da nam je ravno imperativ uspešnosti zavora za življenjsko rast, ki je ne more biti nikjer drugje kakor samo v skupnosti … 

Da bi skupnost ostala 

Opominjanje je namreč izredno pomembna stvar za obstoj skupnosti, ta pa je tako za kristjana, kot za vsakega drugega človeka bistvenega pomena. »Glejte, kako dobro in kako prijetno je, če bratje složno prebivajo skupaj … Zakaj tam je Gospod zapovedal blagoslov, življenje na veke.« (Ps 133,1.3b) Jezus se zato sam postavi kot nekdo, ki je vedno prisoten tam, kjer je skupnost (Mt 18,20). Zato opomin predstavi kot nekaj, na čemer je treba vztrajati za vsako ceno. Če namreč ne zadostuje bratski pogovor, potem je treba pomoči prijateljev, če tudi ta ne pomaga, potem še pomoč vse Cerkve, šele potem lahko Učenec reče, da je storil vse, kar je lahko (Mt 18,16-17). 

Opominjamo se namreč zato, da »pridobimo svojega brata« (Mt 18,15), torej da iz svoje skupnosti koga ne bi izgubili, ne pa zato, da bi se naslajali nad njegovimi napakami ali da bi se pred seboj in drugimi pokazali kakor boljši. Zato dobra kritika ne more potekati pred javnostjo, recimo v medijih, ne more se stvari dobro razreševati na trgu, ampak najprej »med štirimi očmi« (Mt 18,15), to je pravi kraj bratskega opomina, zaupni, intimni pogovor, šele potem bosta oba v pogovoru razumela, da so njeni cilji izrazito dobrohotni. 

Tako razumemo, kaj je pravzaprav pravi in iskreni »bratski opomin«: beseda, ki skupnost gradi in ne ruši, očitek, namenjen rešitvi in ne obsodbi. Kritika namreč mora bratu ali sestri dopovedati, da smo kot posamezniki nepopolni in da zato potrebujemo drug drugega. Ker je prav skupnost največji dar, ki smo ga Učenci prejeli od Jezusa.

(misel ob 23. navadni nedelji, leto A)

Komentarji