Besede za srce

Najlepše je biti človek v božični noči .  Hočem reči, biti človek v svoji največji resničnosti, torej v svoji ranjenosti, šibkosti, majhnosti, grešnosti, strtosti, bolečini; človek, ki pogreša, ki ga boli, ki se jezi, ki v občutku nemoči kakor majhen otrok zajoka . Najlepše, ker se ravno v tem joku, v tej najbolj občuteni temi rodi res iskrena želja po Luči, po Nekom, ki bi ga s svojo bližino, z močjo ljubezni, usmiljenja, odpuščanja rešil . Biti človek v božični noči tako pomeni začutiti neznosnost tega stanja v temi in stiski in iz svoje bolečine vzklikniti: »Pridi, Gospod Jezus!« (Raz 22,20)  Močan, zaradi iskrenosti pomemben stavek je to, ki ne samo v polnosti izkriči človekovega realnega stanja, temveč tudi prebudi spoznanje, da človek zaradi svoje nepopolnosti nima ničesar drugega kot Božje usmiljenje . Samo v tej želji je naša resnična rešitev. Ozdraveti od svoje izgubljenosti namreč pomeni dojeti, da potrebujemo Boga , da brez njega ne bo šlo.  Nekateri si tega tu...

V nebesa spadamo. Toda ne zaradi naših posebnih lastnosti, sposobnosti ali rezultatov, temveč zgolj in samo zaradi svoje nepopolnosti . Če smo na kakršen koli način prizadeti in ranjeni, spadamo v nebesa.  To je šokantno sporočilo že stokrat slišanih »blagrov«, ki definirajo prebivalce nebes, ne tista misel, ki smo si jo ustvarili v teku stoletij, da namreč prideš v nebesa, če si priden, odličen, uspešen. V skladu z njo smo svetnike v teku stoletij spravili v neko nedosegljivo, nadčloveško avro, da si jih predstavljamo kot moralno uspešne ljudi, ki jim je (za razliko od nas) uspelo, ki so torej zmogli vse to, česar ne zmoremo sami. Da, ustvarili smo si prepričanje, da so nebesa uspeh , Jezus pa z blagri govori o porazu . Nebesa so za nepopolne .  Svetniki, torej prebivalci nebes, tako niso nič drugega kot ubogi , žalostni , krotki , zasramovani in preganjani , skratka, nepopolni ljudje, tako pravijo blagri. Da, tudi usmiljeni , čisti v srcu , miroljubni , toda ne v smislu mora...

Vedno me je bilo strah stanj, ki jih blagruje evangelij, stanj, ko si prepuščen drugemu na milost in nemilost. Ne zaupamo drugim. Smo pač videli toliko in toliko žalostnih primerov, v katerih smo se naučili, da je zaupati, da je prepustiti se komu slabo. Zato imamo radi nadzor, kontrolo nad svojim življenjem, da smo »samemu sebi gospodar«, pojmujemo kot edino pravo vrednost, ne samo svobodo, tudi nekakšno trdnost čutimo v tem, ko gre življenje po naših notah, ko se zanašamo samo na svojo moč.  Toda samo en sunek življenja naj zapihne in mi omahnemo kakor pokošeni, naše moči, na katere smo se zanašali, pa ugasnejo tako nanagloma, kakor da jih nikoli nismo nikoli imeli.  Življenje ni v naših rokah. A tega pravzaprav ne vemo, dokler ne izgubimo nadzora nad njim, dokler ne obstanemo pred življenjem nemočni, poraženi, premagani. Ali pa ubogi vsake vrste, žalostni, krotki, lačni kruha in pravičnosti, preganjani , zasramovani . In slejkoprej smo takšni vsi, ubogi, nepopolni ljudje. ...

V svetu, v katerem moramo biti ves čas v redu, odlični in uspešni – in hkrati vemo, da to ni mogoče – je edina mogoča pot vzdrževanja dobrega mnenja o sebi in spodobnega izgleda navzven, da se pač delamo, da je v nas in okoli nas vse »v redu«. Čeprav ni. Naš svet ni pravičen, poln je krivic in hudega. In ne, tako ni šele v zadnjem času, ko se tega mogoče končno malce bolj zavedamo, tako je že dolgo. In ne, krivic ne povzročajo samo drugi in ne samo nam, tudi sami imamo krvave roke, vsak po svoje. Kesanje  To je Janezovo oznanilo (Lk 3,7-9): ni vse v redu. In to sproži vprašanje množic: »Kaj naj storimo?« (Lk 3,10) Zelo dobro vprašanje. Ker bi se lahko na Janezovo oznanilo odzvali npr. z zanikanjem ali celo z nasiljem. To vprašanje se namreč ne more roditi, če pred njim ni iskrenosti, odgovornosti in potem tudi kesanja . Tega pa kot družba kakor da ne zmoremo več, iz sebe smo ga izgnali, ko smo ga prepoznali kot oznanjevalca lastne šibkosti, ranljivosti, nepopolnosti. Ta bolečina, k...

Tokrat evangelij pred nas privede človeka, vrednega vsega občudovanja in spoštovanja, nekakšnega krščanskega Jana Plestenjaka, ki mu njegovo brezmadežno pojavo verjetno zavidajo kar vsi, ki so zbrani okoli njega. Kajti ko je po naštevanju vseh zapovedi mirno rekel: »Učitelj, vse to sem izpolnjeval že od svoje mladosti,« (Mr 10,20) se je med tam prisotno množico gotovo izvilo nešteto tihih vzdihov občudovanja in nevoščljivosti. Katera mama si ne bi želela imeti takega sina, kateri učitelj takšnega učenca …  Pa je vendar Jezus tudi temu na videz popolnemu človeku ubil utvaro in mu povedal nekaj škandaloznega: »Eno ti manjka: pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim, in imel boš zaklad v nebesih; nato pridi in hôdi za menoj!« (Mr 10,21)  Problem popolnosti  Hoče torej Jezus reči, da tudi popolnemu človeku nekaj manjka ? Da lahko delamo karkoli, da lahko priplezamo na svoj osebni ali družbeni Olimp, da lahko brez napake izpolnjujemo vsa pravila in naredbe in zapovedi, pa nam bo...

Da Jezusa njegovi učenci niso spoznali po besedah, po pozdravu, ampak šele po tem, ko »jim je pokazal roke in stran,« je precej zgovorno. »Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda,« (Jn 20,20) in ne, ko so ga slišali, videti so morali njegove roke in stran, ranjene ude in prsi, šele potem so ga spoznali. Tudi Tomaž ni verjel, da je bil tam, niti tega, da je res vstal, da je njegova ljubezen res močnejša od našega zla, dokler mu ta ni ponudil na pogled, celo na otip svojih ran: »Daj svoj prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren.« (Jn 20,27)  Rane, naša identiteta  Verjetno zato, ker so prav rane znamenja pristnosti nekega človeka (in celo Boga), če je namreč kaj na njem resničnega, so to rane, porazi, bolečine, tisto, kar je v nas šibkega in prizadetega, razočaranega, krhkega. Nepopolnega. Tega ljudje nikoli ne igramo, s tem se pred ljudmi ne hvalimo, celo ravno obratno, zato smo šele z ranami to, kar smo v res...

Začnimo s človekovo pozicijo: »Za menoj pride močnejši od mene in jaz nisem vreden, da bi se sklônil pred njim in mu odvezal jermen njegovih sandal.« (Mr 1,7) »Nisem vreden«, to je človekov pravilni položaj, ki ga kot oznanjevalec zavzame Janez Krstnik, torej videti, da je kdo, ki je »močnejši od mene«. Ne, da bi se s tem stavili v nič, saj ne govorimo o »ničvrednosti«, o »nevrednosti« govorimo, o nepopolnosti , če želite, da bi razumeli, kdo je v življenju Gospodar in kdo služabnik, kdo je Učitelj in kdo učenec. Kdo izvir in kdo pije iz njega. In da bi dojeli, da je to najlepša pozicija, ki jo je v življenju sploh mogoče zavzeti, pozicija učenca, ki ji lahko drugače rečemo tudi pozicija obdarovanca .  Oče, Učitelj, Prijatelj  Ja, biti učenec , zavedati se svoje nepopolnosti, je tako pomembna drža, da bi človek živel dobro. »Človek potrebuje informacije, ki vsebujejo smisel in cilj, /saj se/ človek iz tega, kar ve, odloča za to, kar je.« (F. Rosini) Samo tako lahko človek živi...

Vsi težko prenesemo kritiko, bodimo pošteni, vsem nam je težko o sebi slišati nekaj slabega, težko prenašamo, da smo v resnici pač tudi grešniki, zmotljivi, ne samo, ampak tudi nepopolni ljudje. Kritika pač v nas, tudi nehote, zamaje dolgo in skrbno grajeno prepričanje, da smo – če že ne ravno najboljši – pred ljudmi vsaj eni izmed boljših, beri: popolnejših ljudi. Neupravičeno, bi rekel, ker slabi ljudje le redko prejemajo kritike na svoj račun. Kajti kogar ne kritizirajo, ni nujno popoln človek, je pa gotovo človek brez prijateljev.   Da je tako s kritiko, je gotovo posledica splošnega imperativa uspešnosti , ki nam ga v splošnem nalaga družba, in nepopolnost, ki jo kritika v nas nedvomno dokazuje, pač v tem kontekstu ne more biti nič zaželenega. Uspešnosti namreč ni brez tekmovanja, tekmovanja pa ni brez nasprotnikov. Zato tako težko prenesemo kritiko, ker ljudi, s katerimi živimo, potemtakem dojemamo kot tekmece, njihovo opominjanje pa kot privoščljivo klatenje s piedestala, k...

Premalo časa sem imel, da bi danes pospravil sobo tako, kot sem si želel. A ker imam za božič vseeno rad pospravljeno in okrašeno, sem jo v naglici pospravil tako, da sem stvari preprosto zbasal v omaro in predale. Kot delamo velikokrat z vsem, kar kvari našo idilo, našo lepo podobo na zunaj. Toda prav tam, sredi mojih nabasanih predalov, se nocoj dogaja božič, v tistem temnem, skritem, mojem nepospravljenem svetu. Pravzaprav samo tam, saj Bog ni prišel nikamor drugam kot v temo in v nek zakotni Betlehem, v vse tisto, kar smo, ker nas je tega sram, poskrili pred ljudmi in okrasili z lučkami. Za maske in za fasade. V Betlehemsko in našo resnico je dregnil. Tja, prav tja zato nocoj postavljamo jaslice, v svojo resničnost, kakršna že je, tja ga je Marija položila, v jasli , v razkopanost in neurejenost – ker v prenočišču , tam, kjer je vse lepo in popolno, zanj ni prostora . (Lk 2,7) Popolnost ga ne rabi in ne prebavlja. Zato je popolnost brez Boga. Marija pa nam ga je položila v ...

Jezusovi blagri so navodilo, ali bolje rečeno nasvet, kako se postane svet. Pravzaprav čudni nasveti, saj gotovo še vedno mislimo, da pomeni postati svet nekako dvigniti se iz povprečja, biti nekaj izjemnega, škof, mučenec, pisatelj izjemnih teoloških knjig. Torej: narediti nekaj vrhunskega, tako ali drugače izkazati se. Tudi za nebeško kraljestvo naj bi torej veljalo tako kot za vsa druga kraljestva. Diplome, čini, priznanja. Toda Jezus govori drugače. Govori, da so srečni – da so torej sveti – tisti, ki so ubogi v duhu, torej tisti, ki se zavedajo svojih pomanjkljivosti so zato prizanesljivi tudi do drugih, ki so ravno tako pomanjkljivi. Da so sveti tisti, ki so krotki, ki so fer, ki ne zlorabljajo svoje moči za dosego svojega cilja in ne svojih povezav v čakalni vrsti pred zdravnikom. Da so sveti žalostni, tisti, ki pogrešajo, in tisti, ki zmorejo jokati z jokajočimi. Da so sveti tisti, ki iščejo pravico, ki jim ni vseeno, tisti, ki so občutljivi za krivice tega sveta, tisti, k...

Komur se pa malo odpusti, malo ljubi. (Lk 7,47) Ne vem, kaj je težje, odpustiti ali sprejeti odpuščanje. Toda nekaj je gotovo: da je težko biti človek , kar pomeni biti srečen v svoji krhkosti in nemoči, delati napake in skupaj z njimi živeti kot vesel in izpolnjen. To je še toliko težje, odkar se nam je v glavo prikradla ideja, da je mogoče biti srečen in izpolnjen le tako, da si poln zmag in uspehov, da si srečen tedaj, ko si močno in mogočno bitje. Pa ni tako. Močni in mogočni, neporaženi ljudje živijo prazna in samotna življenja. Močnejši kot izgledajo, šibkejši so. Pasti, to pomeni postajati človek. Reči: »Ne morem več,« »Nimam pojma,« »Grešil sem« in podobne stavke. Kajti na tleh, na našem dnu, ležijo vsi pomembni nauki, ki se jih moramo naučiti. In najpomembnejši dve besedi, ki jih spoznamo tam, sta, da sem » samo človek «, ki lahko naredi nekaj, ne more pa vsega. Tako se človek nauči svojih meja. Potem je do sreče samo še en korak. Da jih spoštuje. Ko marljivo naredim,...