Preskoči na glavno vsebino

Nebesa, Duh in Glas


Začnimo s človekovo pozicijo: »Za menoj pride močnejši od mene in jaz nisem vreden, da bi se sklônil pred njim in mu odvezal jermen njegovih sandal.« (Mr 1,7) »Nisem vreden«, to je človekov pravilni položaj, ki ga kot oznanjevalec zavzame Janez Krstnik, torej videti, da je kdo, ki je »močnejši od mene«. Ne, da bi se s tem stavili v nič, saj ne govorimo o »ničvrednosti«, o »nevrednosti« govorimo, o nepopolnosti, če želite, da bi razumeli, kdo je v življenju Gospodar in kdo služabnik, kdo je Učitelj in kdo učenec. Kdo izvir in kdo pije iz njega. In da bi dojeli, da je to najlepša pozicija, ki jo je v življenju sploh mogoče zavzeti, pozicija učenca, ki ji lahko drugače rečemo tudi pozicija obdarovanca. 

Oče, Učitelj, Prijatelj 

Ja, biti učenec, zavedati se svoje nepopolnosti, je tako pomembna drža, da bi človek živel dobro. »Človek potrebuje informacije, ki vsebujejo smisel in cilj, /saj se/ človek iz tega, kar ve, odloča za to, kar je.« (F. Rosini) Samo tako lahko človek živi, z neko trdno skalo, na katero je postavljen temelj njegovega življenja, če se namreč opira zgolj nase, potem plava v nekem brezobličnem kaosu, kjer je vse relativno in kjer si ga lahko spreminjajoči se svet podaja kot žogo. Zato je bil tudi Jezus najprej učenec. Ko je bil namreč krščen, »brž ko je stopil iz vode, je zagledal razprta nebesa in Duha, ki se je spuščal nadenj kakor golob. In zaslišal se je glas iz nebes.« (Mr 1,10-11a) Gledal je in poslušal. 

Trije učitelji so vklesali njegovo pot, pretrgana, razodeta Nebesa, ki so nehala biti nekaj tako skritega in neznanega, Duh, ki se spušča v pozornosti in skrbi, in Glas, ki govori: »Ti si moj ljubljeni, rad te imam, ti mi pripadaš in jaz tebi.« Nebesa, ki so cilj in smisel, Duh, ki ustvarja pot do njega, Glas, ki je spremstvo na njej. Oče, ki vceplja vrednote, Učitelj, ki jih na razne načine preizkuša, Prijatelj, ki ob tem nikoli ne odide. 

Drža učenca 

Vendar vse to lahko vidi in sliši samo nekdo, ki zavzame držo učenca. Nekdo, ki si pusti kaj dopovedati, tudi če je to v nasprotju s tem, o čemer je prepričan. Nekdo, ki je sposoben vsaj podvomiti, če že ne zamenjati svojih mnenj, prepričanj. Nekdo, ki se zaveda svoje nepopolnosti, ki je sposoben priznati, da se je zmotil in pustiti, da ga ima vsakdo in vsaka stvar nečesa naučiti, ne glede na to, koliko je star in kakšen položaj zavzema. Nekdo, ki razume, da smo v Kristusovi drži do življenja, vse dokler se mu pustimo učiti. 

Zato je potrebno ostati učenec za vse življenje. Da bi imeli temelj, »da nas ne bo vsak veter nauka zanašal, kadar ljudje varajo in zvijačno zavajajo v zmoto, marveč bomo ostali v resnici in bomo v ljubezni v vsem rasli k njemu, ki je glava, Kristus.« (Ef 4,14-15) Nebesa, Duh in Glas se namreč vedno razodevajo. In kdor ostane učenec, jih bo videl in slišal.

(misel ob nedelji Jezusovega krsta, leto B)

Oznake:

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5)  Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m
1 komentar
Preberite več

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j
Objavite komentar
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več