Preskoči na glavno vsebino

Kaj je zlo in kaj ni


Precej sumničavo se mi je privzdignila obrv, ko sem oni dan bral o tem, kako so na Twitterju ukinili Trumpov račun, za vedno, baje. Pa ne da bi z njim in njegovimi idejami simpatiziral, še zdaleč ne, a me je to spomnilo na podoben dogodek, ko je Facebook recimo lepega dne ukinil profil Družine ali ko je taisti spletni magnat onemogočil duhovnikom po spletu prenašati maše. Ne samo, da je v nevarnosti tako cenjena »svoboda govora«, hudo je, da se je nekdo, beri: nek človek, ki si misli, da ima oblast, postavil za razsodnika, kaj je za svet dobro in kaj ne – in to čisto po svojem okusu. Ki je morda čisto pravi okus, le da ni on tisti, ki ima to oblast, povedati, kaj je dobro in kaj je slabo. 

Stopiti v shodnico 

Jezusov način je nekoliko drugačen. Ta v soboto, na sveti dan, stopi v shodnico (sinagogo) in uči, tako da strmijo nad njegovo besedo, polna oblasti je (Mr 1,22), še bolje rečeno, polna moči. Zanimivo pa, da se v shodnici, v svetem prostoru, pojavi tudi nečisti, zli duh, ki ravno tako uči in govori, »vpije z močnim glasom«, »trese« nekega človeka (Mr 1,26), morda zato, da bi ravno tako kot Jezus pokazal svojo moč in oblast, vendar v nasprotni smeri, ne strinja se z Jezusom. Potem, ko zli duh pove svoje, mu Jezus zapove, naj umolkne – in po odhodu hudega duha res vse utihne. Tudi Jezus. Nastopi tišina, tišina premišljevanja, nujna za sveti prostor in sveti čas. Tišina tehtanja in odločevanja. Tišina molitve. Evangelist bi rekel tišina čudenja (Mr 1,27), kar je isto. 

V njej stopijo na sceno ljudje, ki so bili priča temu. Jezus je povedal svoje, hudi duh tudi, potem pa so tukaj ljudje, da se odločijo, kdo ima prav, drugače rečeno, komu želijo verjeti in komu slediti. Soglasni so. Ponovijo isto, kar so rekli že na začetku: »Kaj je to? Nov nauk z oblastjo! Celo nečistim duhovom ukazuje in so mu pokorni.« (Mr 1,27) Pred njihovimi očmi se je odvrtel boj med dobrim in zlim, videli so, kaj je počel Jezusov in kaj hudičev nauk, potem pa so se odločili. Saj se v tišini, ko mu noben glas ne dopoveduje, kaj naj, saj se v svetem prostoru in času premišljevanja vsak človek vendar zna dobro odločiti, ve, kaj je prav in kaj je narobe, od vekomaj, saj vemo, v globini res vemo, kaj je prav. Zaradi Božjega glasu v nas. 

Bog loči dobro in slabo 

Samo Bog lahko pove, kaj je prav in kaj ne, kaj je zlo in kaj dobro, človek tega ne more razumeti, dokler ga obdaja hrup tega sveta, dokler ga motijo čustva, zamere, izkušnje, prigovarjanja z ene ali druge strani, reklame, novice in še vse ostalo, kar je tako zelo človeškega. V nas pa leži shodnica, sveti prostor, v katerem se odvija isto, kar se je pred očmi tistih Kafarnáumčanov, naša vest je to, v njej se v tišini soočamo z dobrim in zlim, v njej rohni hudobec in v njej ga pred našimi očmi Bog premaguje. 

In potem sprašuje: »Komu hočete služiti?« (Joz 24,15)

(misel ob 4. navadni nedelji, leto B)

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5)  Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.