Besede za srce

»Poklical je k sebi svojih dvanajst učencev in jim dal oblast nad nečistimi duhovi, tako da so jih izganjali in ozdravljali vsako bolezen in vsako slabost.« (Mt 10,1)  Biti pozoren na »nečiste duhove« je, zanimivo, prva naloga Jezusovih učencev. Le-ti so namreč poklicani za to, da iz sveta odpravljajo »vsako bolezen in vsako slabost«, zaradi česar je ta svet »izmučen in razkropljen kakor ovce, ki nimajo pastirja«. Ker je seveda greh nekaj, kar pokvari notranjo harmonijo v človeku. Zato svet potrebuje nekoga, ki razkrinkava in uničuje zlo . In prav to želi Jezus dati svetu s svojimi učenci.  Vendar pa se ta naloga seveda ne začne zunaj, marveč znotraj njih.  To je namreč nekaj, kar razumem iz opombe, ki jo evangelist Matej navrže skorajda slučajno. Ko namreč našteva tiste, ki jih je Jezus poklical in poslal, na koncu seznama doda tudi ime Juda Iškarijota, »ki ga je« – tako zapiše – »tudi izdal.« (Mt 10,4) Če povemo drugače: nekdo, ki je bil tudi poklican, da izganja zlo, p...

Nova zvezda na nebu pomeni gledati svoje življenje drugače . Nova zvezda pomeni drugačno orientacijo, pomeni drugačno videnje sveta, vse se obrne, nova zvezda zamaje dosedanje prepričanje, poruši enoznačnosti, vrže življenje s tečajev in ga postavi na novo. In kdor želi hoditi prav, jo mora ubogati. Ji mora slediti. Sicer se na svoji poti izgubi. Zdi se mi, da je ta v življenja modrih z Vzhoda bolj kakor s pojavom na nebu posegla z glasom , s klicem, da ji je treba slediti, da je na svetu nov kralj, ki bo vodil ljudi na drugačen način. »Videli smo namreč, da je vzšla njegova zvezda, in smo se mu prišli poklônit.« (Mt 2,2) Zato so modri pravzaprav prvi Jezusovi učenci , in poklical jih je na natanko tak način, kakor danes kliče nas. V srcu, ko nas nagiba v določeno smer. Ne nujno tisto, ki se zdi prava nam.  Zato so modri naši prvi vzorniki v veri. Modri so namreč ljudje, ki so prisluhnili klicu Boga znotraj sebe. In so razumeli, da je ta glas tisto, kar vodi njihovo življenje po pr...

» Učitelj, tole ženo smo zasačili v prešuštvovanju. Mojzes nam je v postavi ukazal take kamnati. Kaj pa ti praviš? « (Jn 8,4-5)  »Kaj pa ti praviš?« ga vprašajo pismouki in farizeji. On pa ne reče, kaj je treba storiti. Ne ukaže. Ne zapove, to in to morate storiti. Najprej zato ne, ker je bil njihov namen napačen, niso ga vpraševali za mnenje, za to, da bi lahko dokazali, da govori proti postavi, so mu postavili to vprašanje: »To so govorili, ker so ga preizkušali, da bi ga lahko tožili.« (Jn 8,6) On pa je kljub temu hotel postaviti najvišji zakon v življenje teh ljudi. To, kar so vsi njegovi spraševalci, obtoževalci neke grešnice – in namesto nje bi lahko tam stal kateri koli od njih – že vedeli. Vedeli so, kaj je treba narediti, vedeli so, kaj je prav in kaj je narobe, saj so imeli vsi v sebi že zapisano postavo življenja, moralni zakon v njihovi vesti, ki jim je govoril, kaj je v dani situaciji treba narediti.  Zakaj ga ti možje niso hoteli poslušati? Ker so bili v zadregi...

Ne morem se izogniti vtisu, da pogovor med Jezusom in Pilatom – čeprav se dogaja tik med sodnim procesom, ki naj bi Jezusa stal življenja – poteka v malce ironičnem tonu. Kakor da bi Pilat hotel Jezusu pokazati, kako zelo pomemben je in kakor da bi se Jezus temu malce posmehoval. Iz Jezusa – nasprotno od Pilata, ki je pod pritiskom tega, kako se bo odločil, kajti od tega je bila verjetno odvisna tudi njegova kariera – veje svoboda, saj pač ni nikomur podrejen, ničesar se ne boji, ni mu treba skrbeti, ali mu je njegova oblast ogrožena, niti njegova moč, niti njegov vpliv, kajti On je kralj tako, da »pričuje za resnico«. Da je resnica njegov temelj, njegov edini Kralj. Nebesno daleč od Pilata.  S tem, ko je bil takega pričevanja sposoben v trenutku, ko se je odločalo o njegovi smrti ali oprostitvi, je podal svojevrstno pričevanje za svoje učence. Biti dovolj svoboden je mogoče samo tako, da se udinjaš edinole resnici, edinole temu, kar je tvoj moralni imperativ , ničemur in nikomur d...

Postavimo Jezusovo pobudo učencem, »kako morajo vedno moliti in se ne naveličati« (Lk 18,1), v sodobni kontekst.  V s seksualnostjo dobesedno napiti generaciji ni nič čudnega, če si začnemo domišljati, da je telo ženske naša pravica. Da nam tako rekoč »pripada«, da si ga moramo samo vzeti, da si moramo samo opravičiti to dejanje kot nekaj normalnega, »kar delajo vsi«, pa čeprav gre to čez vse meje, ki nam jih dajeta narava in moralni zakon v nas. Tako daleč je šlo že vse skupaj, da ženske ob tem niso samo tiho, temveč tudi same dojemajo, da so nekaj vredne samo, če so vredne poželenja. In tako v našem času vznikajo ena afera za drugo.  Brez meja  Ni nujno, da se ne bomo tudi sami nekoč znašli v njej. Naša družba pač vsakomur dovoli, da je kdorkoli in karkoli želi biti, tega smo se navzeli, v tem principu živimo vsi. In v imenu te pravice pač ni nobenih meja več, tako rekoč jih ne moremo prestopiti, ker lahko počnemo, kar si zaželimo, vse dokler seveda ne pademo sistemu v...

Resnica je neugnana gospa, se vam ne zdi? Kakor ptica, ki ji lahko le sledimo in je nikdar ne moremo ujeti. Táko je naše življenje, oprezati za njo, pazljivo poslušati, da bi jo bogve kje odkrili, tudi gledati nam jo je morda dano za trenutek, jo zaslutiti, ji nato slediti, ujeti pa je ne bomo mogli. Vedno bomo ostali nekje za njo. Zato je naše življenje vedno pot, nastajanje.  In Jezus je morda zato kot ptica, kot resnica se izmika, ne da se ga ujeti. »Moje kraljestvo ni od tega sveta,« (Jn 18,36) pravi, vedno, kadar ga hočemo imeti v oblasti, kadar si ga hočemo prikrojiti po svoje, kakor Pilat, pred katerim stoji na zagovoru. Jezus pa je izmuzljiv: » Ti praviš, da sem kralj.« (Jn 18,37) On pa je nekdo drug.  Kralj svobode  Zvest samemu sebi in temu, kar mu žari v prsih! Oh, Jezus, kako lažje bi prišel skozi življenje, kako lažje bi ljudem zavladal, če ne bi bil tako zelo zahteven in kompliciran. Ne težak v pravilih, temveč v svobodi, ki si jo pustil človeku, da te išče,...

Precej sumničavo se mi je privzdignila obrv, ko sem oni dan bral o tem, kako so na Twitterju ukinili Trumpov račun, za vedno, baje. Pa ne da bi z njim in njegovimi idejami simpatiziral, še zdaleč ne, a me je to spomnilo na podoben dogodek, ko je Facebook recimo lepega dne ukinil profil Družine ali ko je taisti spletni magnat onemogočil duhovnikom po spletu prenašati maše. Ne samo, da je v nevarnosti tako cenjena »svoboda govora«, hudo je, da se je nekdo, beri: nek človek, ki si misli, da ima oblast, postavil za razsodnika, kaj je za svet dobro in kaj ne – in to čisto po svojem okusu. Ki je morda čisto pravi okus, le da ni on tisti, ki ima to oblast, povedati, kaj je dobro in kaj je slabo.  Stopiti v shodnico  Jezusov način je nekoliko drugačen. Ta v soboto, na sveti dan, stopi v shodnico (sinagogo) in uči, tako da strmijo nad njegovo besedo, polna oblasti je (Mr 1,22), še bolje rečeno, polna moči . Zanimivo pa, da se v shodnici, v svetem prostoru, pojavi tudi nečisti, zli duh,...

Kdor je kdaj že zares neučakano čakal jutra, zaradi lepote, toplote ali preprosto zaradi konca neprijetne noči, noč je vedno polna neznanosti, strahu in skrbi, kdor je s kremenitim upanjem zato neprestano strmel v nebo, ve, da se vsak svit začne z res drobceno, najrahlejšo spremembo na obzorju. To pa se da opaziti samo sredi najbolj goste teme, na človekovem grobu, tam, med težavami, samoto, stisko in grehom, med vsem torej, kar ga v življenju hromí in mrtví. »Prvi dan tedna je prišla Marija Magdalena navsezgodaj, še v temi, h grobu in je videla, da je kamen odstranjen od groba.« (Jn 20,1) Nekaj je drugače … Pričam prve velike noči se ni dogajalo nič drugega kakor vsem drugim ljudem, za vse je bila noč enako gosta, za vse enako dolga, pestile so jih podobne težave, skozi podobne skrbi so se prebijali. Samo to, da so opazili, da se sredi noči vendarle nekaj dogaja, da je nekaj drugače , da nekaj ni več tako, kot je bilo poprej, samo to jih je ločilo od drugih. Nekaj jih je pretres...

» Napolnite vrče z vodo! « (Jn 2,7) » Ti pa si dobro vino prihranil do zdaj. « (Jn 2,10) V razredu sem postal znan kot »vratar«. Ko postane zrak v učilnici pretopel in preutrujen – in to je velikokrat – sem jaz tisti, ki gre odpret vrata in okna. Imam pač rad svež zrak. Ker vidim, kako se zaradi njega vse v prostoru spremeni. Ljudje se začnemo premikati, bolj živahni postanemo, lažje sledimo pouku, delamo bolje, morda se kdo zato celo razvedri. Sveži zrak vedno prinese polno življenja . Toda tega ne marajo vsi. Odprtih vrat in oken, namreč. Marsikoga je streslo in zmrazilo, morda celo razjezilo, češ, kaj pa odpiram vrata, če pa je v prostoru tako lepo in prijetno toplo. Res je, svežina zahteva, da človeka premrazi, da ga pretrese, svežina je res svežina, kadar postane moteči element, ker spreminja tisto, kar nam je bilo tako zelo všeč. Svežina kvari normalnost, ki nas uspava. Zato svežina prebuja, da človek ne postane postan in neužiten . Zadnje čase sem velikokrat zmeden. Kak...