Ženska, ki išče pravico

Postavimo Jezusovo pobudo učencem, »kako morajo vedno moliti in se ne naveličati« (Lk 18,1), v sodobni kontekst.

V s seksualnostjo dobesedno napiti generaciji ni nič čudnega, če si začnemo domišljati, da je telo ženske naša pravica. Da nam tako rekoč »pripada«, da si ga moramo samo vzeti, da si moramo samo opravičiti to dejanje kot nekaj normalnega, »kar delajo vsi«, pa čeprav gre to čez vse meje, ki nam jih dajeta narava in moralni zakon v nas. Tako daleč je šlo že vse skupaj, da ženske ob tem niso samo tiho, temveč tudi same dojemajo, da so nekaj vredne samo, če so vredne poželenja. In tako v našem času vznikajo ena afera za drugo.

Brez meja

Ni nujno, da se ne bomo tudi sami nekoč znašli v njej. Naša družba pač vsakomur dovoli, da je kdorkoli in karkoli želi biti, tega smo se navzeli, v tem principu živimo vsi. In v imenu te pravice pač ni nobenih meja več, tako rekoč jih ne moremo prestopiti, ker lahko počnemo, kar si zaželimo, vse dokler seveda ne pademo sistemu v nemilost, beri: dokler nas ne želi za svoje namene izkoristiti nekdo drug. Šele tedaj razumemo, kako zelo sprevržen sistem je to, sistem, v katerem ne znamo več »razlikovati med svojo desnico in svojo levico« (Jon 4,11), med tem, kar je prav in kar je narobe. Sistem, v katerem smo drug drugemu bog in suženj hkrati.

Prisluhniti vesti

Toda tudi znotraj tega sistema ima vsak od nas poslanstvo »sodnika«. In tudi v naša življenja prihaja »vdova«, v naše mirne noči vstopa in trka na naša vrata: »Pomagaj mi do pravice proti mojemu nasprotniku.« (Lk 18,3) Dokler ne razsodimo v njen prid, smo tudi sami njen »nasprotnik«, dokler smo del sistema, ki porablja druge za uresničevalce lastnih želja, nasprotnik dobrega in svetega v svetu smo, dokler ne prisluhnemo svoji vesti in obsodimo zla. Zla v svetu in zla v sebi.

Vajeni smo moliti tako, da veliko govorimo. A moliti menda najprej pomeni prisluhniti, odpreti uho tihemu trkanju sredi noči. To trkanje mi da najprej vedeti, da je poleg mene še nekdo. Zato moliti pomeni dopustiti drugo življenje, drugo dostojanstvo, zato moliti pomeni tudi postaviti sebi neke meje. Moliti pomeni omejiti svoj egoizem in egocentrizem. Zavedati se, da sem človek, ne bog, brat, ne gospodar. In moliti – ter se pri tem »ne naveličati« – pomeni opravljati vsak dan to naporno opravilo, da postavljam in se držim nekih meja, ter obsojam trenutke, ko sem jih prestopil. Ne zaradi obsodbe, zaradi rešitve. Ker sem rešil samega sebe, ko sem rešil drugega.

»Toda ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji?« (Lk 18,8)

(misel ob 29. navadni nedelji, leto C)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1) Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar. Razpadanje Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Preberite več

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije) V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?« Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Preberite več

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira. Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Preberite več

Besede za srce

Preišči ta spletni dnevnik