Meni, grešniku

Da smo grešniki, ne rabimo vedeti, da bi se dajali v nič, da bi mislili, da nič ne pomenimo, to informacijo potrebujemo preprosto zato, da ne bi »zaničevali drugih« (Lk 18,9), da bi v svoji krhkosti rešili vsaj tisto, kar nam daje pravo veljavo: naše odnose. Ker je tako, da nehamo gledati zgolj nase, kadar vemo, da zaklad življenja ni v naših močeh, temveč v ljudeh okoli nas. 

Seveda je dejstvo grešnosti grenko kot le kaj, v paniko nas spravlja, češ da bomo ostali sami, če bomo druge razočarali. Včasih se zdi, da je zato vse naše življenje in obnašanje en sam boj, da bi svetu dokazali, da smo popolni, dokler celo sami ne verjamemo temu umetno napravljenemu vtisu – in si mislimo, da to pomeni biti odrešen, srečen, »opravičen«, kakor bi temu rekel Jezus. Zato debati o tem doda znano priliko, ki predstavi resnično naravo človekove vrednosti, pardon, opravičenosti, in dva pogleda, ki jo uokvirjata.

Popolneževa perspektiva 

Prvi pogled – farizejev – je pogled nase. Farizej ima veliko opraviti s sabo in svojo podobo. Rezultat tega ukvarjanja je močan ponos, ki se hrani na njegovih uspehih, na dobrih rezultatih in na popularnosti, ki iz teh izvira. Za zelo vrednega se ima. In dokler človeku stvari uspevajo, je ta pogled izrazito privlačen, vsi si ga želimo. Težava pa se pojavi v labilnosti človeške narave. Ker je človek pač krhek, je enako krhek tudi njegov ponos, njegova namišljena vrednost, zlahka se lahko sesuje. Ob prvi napaki – ki bo slejkoprej prišla – se bo razletel na tisoč koscev. Ali pa jo bo moral skrivati, da je nihče ne bo opazil. 

Ko mislimo, da je naša vrednost odvisna od naših dosežkov, od tistega, s čimer se lahko hvalimo, potem bo ob prvem grehu človek popolnoma uničen, samemu sebi (in drugim) se bo začel zdeti ničvreden. Zato je ta pogled nevaren, nezanesljiv je: »Preklet, kdor zaupa v človeka.« (Jer 17,5) Ko gledamo sebe, smo sicer lahko kdaj sila ponosni, lahko pa popolnoma obupamo. Kar pa vodi v še hujše oblike zablod, ko zato, da bi živeli v miru, delamo tako nemogoče kompromise, da se začnemo samemu sebi zdeti lepi, tudi ko delamo traparije. 

Perspektiva grešnika 

Drugi pogled – cestninarjev – pa je pogled proti Bogu. Iskren, ponižen pogled, ki se zaveda svoje resničnosti. Ta seveda vključuje spoznanje, da nisem bog, da torej nisem popoln, da je moj greh nekaj normalnega. In ta pogled je odrešilen, ker bolj računamo na Boga kot na svoje šibke sposobnosti, bolj v njegovo ljubezen kot v svoj krhki ponos. Če gledamo Boga, ne moremo obupati, preprosto zato, ker On ne bo obupal nad nami. 

In tako se reši svoje življenje: ker se samo v nepopolnosti napravi prostor za drugega.

(misel ob 30. navadni nedelji, leto C)