Besede za srce

Priznati, da sem kdaj jaz storilec nečesa slabega in da drugi »ni stóril nič hudega«, torej biti sposoben iskrene in poštene avtorefleksije (in ne nekega prisiljenega samoobtoževanja), da visim na lesu, ker so me moja dejanja in odločitve pripeljali do tega, da se tam nisem znašel pomotoma in da za težave v mojem življenju niso vedno krivi samo drugi, je bržkone najboljša in najkrajša rešitev večine problemov, ki nastanejo med nami. Sesuti od nekje zunaj napravljeno všečno lastno podobo, da se pod njo pokaže hudodelec, ki visi na križu. Naš avtoportret.  Kultura zanikanja  Odgovorno je to, do drugih in do samega sebe, odraslo, zrelo se je tako vesti. Ravno zato tega nihče ne dela. V kulturi podobe, v kateri smo se privadili živeti, je najuporabnejša »vrlina« laž: iz nje so izklesane vse idealne in popolne slike, s katerimi napihujemo svojo vrednost, v katero sicer tako zelo dvomimo, pred drugimi narediti vse tako, da bo izgledalo , kot da je vse v redu, in to tako prepričljivo...

Da smo grešniki, ne rabimo vedeti, da bi se dajali v nič, da bi mislili, da nič ne pomenimo, to informacijo potrebujemo preprosto zato, da ne bi »zaničevali drugih« (Lk 18,9), da bi v svoji krhkosti rešili vsaj tisto, kar nam daje pravo veljavo: naše odnose. Ker je tako, da nehamo gledati zgolj nase, kadar vemo, da zaklad življenja ni v naših močeh, temveč v ljudeh okoli nas.  Seveda je dejstvo grešnosti grenko kot le kaj, v paniko nas spravlja, češ da bomo ostali sami, če bomo druge razočarali. Včasih se zdi, da je zato vse naše življenje in obnašanje en sam boj, da bi svetu dokazali, da smo popolni, dokler celo sami ne verjamemo temu umetno napravljenemu vtisu – in si mislimo, da to pomeni biti odrešen, srečen, »opravičen«, kakor bi temu rekel Jezus. Zato debati o tem doda znano priliko, ki predstavi resnično naravo človekove vrednosti, pardon, opravičenosti, in dva pogleda, ki jo uokvirjata. Popolneževa perspektiva  Prvi pogled – farizejev – je pogled nase . Farizej ima vel...

Mogoče je nekoliko nenavadno reči, da si »v« nekom, ponavadi rečemo, da si »z« nekom ali pa mogoče »pri« njem, ko si mu blizu, toda to je za Jezusa še vedno prešibka bližina, On za svoje učence moli takole: »da bi bili eno, kakor sva midva eno: jaz v njih in ti v meni, da bi bili popolnoma eno.« (Jn 17,23)  Saj je človek poln samo, ko je nekaj »v« njem, ne pa poleg njega, ko je z nekom »eno«, torej. Ne tako, da se to dogaja samo v notranjosti, v mislih, v srcu, ne, temveč ko sta z nekom prav drug »v« drugem, kakor da sta drug drugemu dom in prebivalec, kakor da si v nekoga vsajen, kot da je nekdo padel kot seme vate. Ravno za to gre pri najglobljih odnosih našega življenja, biti »v«, ne samo blizu in ne samo v stiku, temveč »v« vsem tem, to je, kar nas določa in oblikuje kot ljudi, kot osebe. Iz nečesa rasti, ne na nečem, iz nečesa.  Kdo je Bog?  Zato nadaljujemo z raziskovanjem odnosa med Bogom, Jezusom in nami, zelo pomembno je premišljevati ta odnos, ker je temelj vse...

Naš čas je čas religije podobe , vsaj zdi se tako, da je videz postal pomembnejši od resničnosti. Izredno pomembno je namreč, kakšen izgled dajemo svetu, v katerem živimo. Obstajajo recimo podjetja, ki so vam na voljo, da vam oblikujejo fotografijo za spletna omrežja, s katero lahko pokažete, na kako spektakularnem kraju ste bili – beri: kako bogati ste – in kako obilno oprsje vam je podarjeno – torej: kako lepi ste. Lahko pa preprosto nase navlečete stvar, mnenje, prepričanje, ki danes nekaj šteje, in se z njim kakor pav kitite na internetu. Če ste staromodnejše vrste, je to mogoče napraviti tudi z novim avtom, ki daleč presega vaše finančne sposobnosti, in s kričečo fasado. Skratka, vse to je samo dokaz, da svojo dragocenost gradimo z zunanjostjo: zavedamo se, da nas svet ceni po obliki, po podobi, in zato se na to primerno tudi odzivamo.  Neskladnost  Tako s podobo zelo radi pokažemo ne kdo smo, ampak kdo si želimo biti. Ali še bolje, kdo bi si želeli biti, da bi nas ljudje...

Naš čas nas je navdušil za religijo podobe . To, da so Miša Molk in njej podobne tv-voditeljice napite z botoksom, nam sicer lahko nariše smeh na obraz. Toda te uboge ženske so samo povzetek vsega, na čemer dandanes gradimo svojo dragocenost: zavedamo se, da nas svet ceni po obliki, po podobi, in zato tako tudi živimo. Tako s podobo zelo radi pokažemo ne kdo smo, ampak kdo si želimo biti. Ali še bolje, kdo bi si želeli biti, da bi nas ljudje cenili. Komur uspe, živi v utvari navideznega uspeha , ki je navidezen predvsem zato, ker živi v nenehnem strahu, kdaj bo njegova podoba razpadla in kdaj se bo izza nje razlila (ponavadi) grenka resničnost - in s tem razočaranje, morda celo linčanje javnosti. Podoba je namreč zelo podvržena minljivosti, zato se je treba z njo nenehno ukvarjati. In ravno zato je tako, da je tam, kjer se dá veliko na zunanjost, na podobo, zelo pogosto velika težava z vsebino . Zato lepe fasade in dobri avtomobili še nič ne povejo o tem, kakšni ljudje živijo za n...