Religija podobe

Naš čas nas je navdušil za religijo podobe. To, da so Miša Molk in njej podobne tv-voditeljice napite z botoksom, nam sicer lahko nariše smeh na obraz. Toda te uboge ženske so samo povzetek vsega, na čemer dandanes gradimo svojo dragocenost: zavedamo se, da nas svet ceni po obliki, po podobi, in zato tako tudi živimo.

Tako s podobo zelo radi pokažemo ne kdo smo, ampak kdo si želimo biti. Ali še bolje, kdo bi si želeli biti, da bi nas ljudje cenili. Komur uspe, živi v utvari navideznega uspeha, ki je navidezen predvsem zato, ker živi v nenehnem strahu, kdaj bo njegova podoba razpadla in kdaj se bo izza nje razlila (ponavadi) grenka resničnost - in s tem razočaranje, morda celo linčanje javnosti. Podoba je namreč zelo podvržena minljivosti, zato se je treba z njo nenehno ukvarjati. In ravno zato je tako, da je tam, kjer se dá veliko na zunanjost, na podobo, zelo pogosto velika težava z vsebino. Zato lepe fasade in dobri avtomobili še nič ne povejo o tem, kakšni ljudje živijo za njimi. Niti nič ne pove o našem krščanstvu to, s čimer se kot kristjani kažemo navzven.

Zato ni nujno dober kristjan tisti, ki hodi v nedeljo k maši, če pa recimo ne prestopi praga bratove hiše, ker je zaradi dediščine skregan z njim. Ali če tisti, ki vsak dan zmoli rožni venec, še naprej ostane strupenega jezika. Ali če tisti, ki daje roko v pozdrav miru, deli ljudi na »naše« in »vaše«. Hinavec je, ker dela vse to ne zato, ker je to prav, ampak ker je to ljudem všeč. Ker se to spodobi. Ko pa življenje pritisne, se iz njega pocedi gnila vsebina.

Jezus tako svari pred religijo podobe, da ne bi pozabili na vsebino. Vsebina vsega, kar počnemo, je ključna, čeprav se na zunaj ne vidi. Saj je to tisto, kar podobo preživi in kar se pravzaprav edino ustavi na situ ljudi, v njihovem srcu. Vse ostalo odplakne čas.

(misel ob 22. navadni nedelji, leto B)