Obnašati se velikonočno

Priznati, da sem kdaj jaz storilec nečesa slabega in da drugi »ni stóril nič hudega«, torej biti sposoben iskrene in poštene avtorefleksije (in ne nekega prisiljenega samoobtoževanja), da visim na lesu, ker so me moja dejanja in odločitve pripeljali do tega, da se tam nisem znašel pomotoma in da za težave v mojem življenju niso vedno krivi samo drugi, je bržkone najboljša in najkrajša rešitev večine problemov, ki nastanejo med nami. Sesuti od nekje zunaj napravljeno všečno lastno podobo, da se pod njo pokaže hudodelec, ki visi na križu. Naš avtoportret.

Kultura zanikanja

Odgovorno je to, do drugih in do samega sebe, odraslo, zrelo se je tako vesti. Ravno zato tega nihče ne dela. V kulturi podobe, v kateri smo se privadili živeti, je najuporabnejša »vrlina« laž: iz nje so izklesane vse idealne in popolne slike, s katerimi napihujemo svojo vrednost, v katero sicer tako zelo dvomimo, pred drugimi narediti vse tako, da bo izgledalo, kot da je vse v redu, in to tako prepričljivo, da bomo temu začeli verjeti tudi sami. Tudi če očitno visimo na križu. Vsa ta kultura zanikanja, v katero smo zakoreninjeni, služi temu, da »rešimo samega sebe« (Lk 23,35.37.39), za vsako ceno, četudi s tem žrtvujemo svoje odnose. Ker s tem delamo točno to. »Rešiti samega sebe« ni mogoče drugače kot samo na račun drugega. »Vse je v redu« obstaja le, dokler onemogočamo glasove od zunaj, ki pravijo, da ni tako.

Največja tragika pri vsem skupaj je, da na tem križu problemov tako ne umiramo zaradi svojih grehov in napak, ampak zaradi strahu, da bomo ostali sami, če bodo ljudje spoznali našo nepološčeno resnico. In da umremo ravno zato, ker hočemo »rešiti samega sebe«, saj umremo, kadar ostanemo sami. Vse dotlej bomo zato tam, trpeli bomo in umirali, dokler ne bomo sposobni reči, da smo na svojem križu »po pravici« (Lk 23,41) …

Pomlad

Verjetno zato Jezus ne »reši samega sebe«. Rešiti samega sebe ni velikonočno, nobenega vstajenja ni v tem, nobenega klitja sredi smrti. Se pa velika noč zgodi, kadar želimo rešiti drugega: to pa pomeni sprejeti odgovornost za svoja dejanja in priznati napako, če je treba. Menda nazadnje to razume tudi eden od hudodelcev: »Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!« (Lk 23,42)

Človek namreč ne visi na križu, da bi umrl, ampak da bi bil rešen, to je treba razumeti za veliko noč, da je tam, kjer boli, zato, da bi se »spomnil«, da brez D/drugega v življenju preprosto nimam nobene možnosti. In da je zato mogoče živeti samo, ko smo pripravljeni za drugega umreti.

V žrtvovanem ponosu in sebičnosti klijejo najlepše rože. Iskreno opravičilo pelje v nebesa.

(misel na praznik Kristusa Kralja, leto C)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1) Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar. Razpadanje Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Preberite več

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije) V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?« Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Preberite več

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira. Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

Preberite več

Besede za srce

Preišči ta spletni dnevnik