Preskoči na glavno vsebino

Obnašati se velikonočno


Priznati, da sem kdaj jaz storilec nečesa slabega in da drugi »ni stóril nič hudega«, torej biti sposoben iskrene in poštene avtorefleksije (in ne nekega prisiljenega samoobtoževanja), da visim na lesu, ker so me moja dejanja in odločitve pripeljali do tega, da se tam nisem znašel pomotoma in da za težave v mojem življenju niso vedno krivi samo drugi, je bržkone najboljša in najkrajša rešitev večine problemov, ki nastanejo med nami. Sesuti od nekje zunaj napravljeno všečno lastno podobo, da se pod njo pokaže hudodelec, ki visi na križu. Naš avtoportret. 

Kultura zanikanja 

Odgovorno je to, do drugih in do samega sebe, odraslo, zrelo se je tako vesti. Ravno zato tega nihče ne dela. V kulturi podobe, v kateri smo se privadili živeti, je najuporabnejša »vrlina« laž: iz nje so izklesane vse idealne in popolne slike, s katerimi napihujemo svojo vrednost, v katero sicer tako zelo dvomimo, pred drugimi narediti vse tako, da bo izgledalo, kot da je vse v redu, in to tako prepričljivo, da bomo temu začeli verjeti tudi sami. Tudi če očitno visimo na križu. Vsa ta kultura zanikanja, v katero smo zakoreninjeni, služi temu, da »rešimo samega sebe« (Lk 23,35.37.39), za vsako ceno, četudi s tem žrtvujemo svoje odnose. Ker s tem delamo točno to. »Rešiti samega sebe« ni mogoče drugače kot samo na račun drugega. »Vse je v redu« obstaja le, dokler onemogočamo glasove od zunaj, ki pravijo, da ni tako.

Največja tragika pri vsem skupaj je, da na tem križu problemov tako ne umiramo zaradi svojih grehov in napak, ampak zaradi strahu, da bomo ostali sami, če bodo ljudje spoznali našo nepološčeno resnico. In da umremo ravno zato, ker hočemo »rešiti samega sebe«, saj umremo, kadar ostanemo sami. Vse dotlej bomo zato tam, trpeli bomo in umirali, dokler ne bomo sposobni reči, da smo na svojem križu »po pravici« (Lk 23,41) … 

Pomlad 

Verjetno zato Jezus ne »reši samega sebe«. Rešiti samega sebe ni velikonočno, nobenega vstajenja ni v tem, nobenega klitja sredi smrti. Se pa velika noč zgodi, kadar želimo rešiti drugega: to pa pomeni sprejeti odgovornost za svoja dejanja in priznati napako, če je treba. Menda nazadnje to razume tudi eden od hudodelcev: »Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!« (Lk 23,42) 

Človek namreč ne visi na križu, da bi umrl, ampak da bi bil rešen, to je treba razumeti za veliko noč, da je tam, kjer boli, zato, da bi se »spomnil«, da brez D/drugega v življenju preprosto nimam nobene možnosti. In da je zato mogoče živeti samo, ko smo pripravljeni za drugega umreti

V žrtvovanem ponosu in sebičnosti klijejo najlepše rože. Iskreno opravičilo pelje v nebesa.

(misel na praznik Kristusa Kralja, leto C)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Zbuditi se

Mislil bi si, da bo ob vsem hudem, s katerim se soočamo v našem svetu, nezadovoljstvo s tem v nas sprožilo željo po nekem drugem, boljšem svetu. Učinek pa je ravno nasproten. Namesto upornosti, namesto aktivnosti, ki bi sprožila spremembe, se nas je polastila nenavadna otopelost , da se takrat, ko gre kaj narobe, preprosto vdamo. Ne borimo se več za sveto in lepo in vredno in dragoceno. Zdi se, kakor da smo se tudi v življenju navadili čakati, da nam kdo drugi postreže z rešitvijo naših težav, saj imamo toliko in toliko služb, ki smo jih postavili, da se ukvarjajo s problemi družbe.  Namerna nevednost  In ker se to ne zgodi, je tako še edina stvar, ki ta grozni svet kar instantno in na hitro naredi vsaj nekoliko lepši, namerna nevednost : da se torej delamo, kakor da ni nič narobe. Tako kakor v »tistih dneh pred potópom,« tudi takrat so si lepšali svet, ki ni bil lep, na isti način, da so torej »jedli in pili, se ženili in se možile« in »niso ničesar slutili, dokler ni prišel potop in

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Vera je zvestoba

Čeprav deluje nekoliko čudno, je prilika, ki jo prošnji učencev za pomnožitev vere doda Jezus, namreč tista o služabniku, ki mora po napornem delavniku še streči svojemu gospodarju, precej pomenljiva. Razloži namreč, da vera, za katero prosijo, ni nek dosežek, ki bi pomagal delati nemogoče stvari, recimo »presajati murvo v morje«, da ni čarovnija, temveč da je vera delo. Napor. Služba, če hočete. Ker pomeni verovati pravzaprav služiti.  Na svojem mestu  Gospodova roka nas je namreč postavila na čisto posebno mesto v času in prostoru. Hotel nas je imeti tam, kjer smo. In vera pomeni preprosto biti na svojem mestu, ga v zaupanju sprejeti in oddelati svoje, torej to, kar zahteva mesto, na katerem smo, pa naj bo to »orati ali pasti« (Lk 17,7) ali kaj drugega. Verovati pomeni reči na koncu dneva: »Nekoristni služabniki smo; naredili smo, kar smo bili dolžni narediti.« (Lk 17,10) Vera je torej zvestoba temu, za kar sem se odločil, še bolje, zvestoba temu, kar sem, kar živim. Ker globoko verj

Novembrske sveče

Kako na začetku novembra vse žari … vsepovsod se rumeno in rdeče kot kresovi v logeh svetijo listi dreves in grmov, posebno ko jih osvetli sonce, tako močno in tako pretresljivo lepo zasvetijo v jesenski dan, da te presune resnica, kako lep postane svet, življenje, tik preden ima umreti … Kakor sonce, ki najlepše zažari ravno, ko zaide za hrib …  In se potem spomnim na svojega očeta, kako lepo so njemu žarele oči, ko je umiral, morda še nikoli prej ni imel takih, kako topla je bila tedaj njegova roka, ko sem jo prijel in jo stisnil k sebi, kako je bilo tistega dne, ko sem prišel k njegovi postelji in ga srečal mrtvega, kako sem mu tistega dne obležal na sicer negibnih prsih, ki pa so bile še vedno mehke in tople kot njegovo dobro srce … Kot krhki listi, ki v najlepši podobi padejo na tla. In takih je še veliko ljudi, nekaj jih obiskujem, ker ne morejo več hoditi, ker lahko samo še ležijo in čakajo, da dozorijo, nanje se spomnim ob žarečem ruju in krvavih listih trt v praznem vinogradu,