Besede za srce

  Danes se z Jezusovo priliko podamo na konec časov. Tistemu času pritiče »sodba«, ki pa jo ponavadi razumemo kot »obsodbo«, torej obračun, povračilo za vse grdo ali lepo. Toda pri »sodbi« ne gre za to, da bomo koga rešili ali koga uničili, gre samo za razkritje , kdo je ovca in kdo je kozel , kdo je kdo že od nekdaj . Ker vsak spada tja, kamor se je odločil, da bo šel, na desnico ali levico Sina človekovega že pred samo sodbo. »Konec časov« torej ne bo toliko plačilni dan za naša dejanja, niti ne dokončni obračun s sovražniki vere, kolikor bo to soočenje med Božjim in človeškim pogledom na stvarnost, v kateri smo živeli: kdo je kdo – v resnici .  Presenečenja …  Da si ta dva pogleda ne bi mogla biti bolj različna, priča začudenje, ki ga ljudje vseh časov sprožijo pred Kraljevo sodbo: »Gospod, kdaj smo te videli …?« (Mt 25,37) Sodba sproža presenečenja, kajti resnico o sebi je očitno težko prepoznati. Morda si mislimo, da sodimo h kozlom, pa smo pri ovcah, ali pa obratno...

Postavimo Jezusovo pobudo učencem, »kako morajo vedno moliti in se ne naveličati« (Lk 18,1), v sodobni kontekst.  V s seksualnostjo dobesedno napiti generaciji ni nič čudnega, če si začnemo domišljati, da je telo ženske naša pravica. Da nam tako rekoč »pripada«, da si ga moramo samo vzeti, da si moramo samo opravičiti to dejanje kot nekaj normalnega, »kar delajo vsi«, pa čeprav gre to čez vse meje, ki nam jih dajeta narava in moralni zakon v nas. Tako daleč je šlo že vse skupaj, da ženske ob tem niso samo tiho, temveč tudi same dojemajo, da so nekaj vredne samo, če so vredne poželenja. In tako v našem času vznikajo ena afera za drugo.  Brez meja  Ni nujno, da se ne bomo tudi sami nekoč znašli v njej. Naša družba pač vsakomur dovoli, da je kdorkoli in karkoli želi biti, tega smo se navzeli, v tem principu živimo vsi. In v imenu te pravice pač ni nobenih meja več, tako rekoč jih ne moremo prestopiti, ker lahko počnemo, kar si zaželimo, vse dokler seveda ne pademo sistemu v...

Jezus gotovo ne bi imel nič proti, če bi njegov slavni izrek o iveri in brunu malo posodobili, ga naredili bolj razumljivega, na primer takole, če smo neučakani pri blagajni v trgovini: »Kaj vendar sodiš klepetanje svojega brata, sendviča v svoji roki pa ne opaziš?« Je problem v sendviču? Morda se bomo ob tem hudomušno pridušali, morda pa nam bo naslednji sendvič kot kamen obležal na želodcu. Prav ta sendvič v roki nekega poslanca je prav lahko samo karikatura našega sveta, nas samih pravzaprav. V tej zgodbi ni nič dobrega, prav nič, ne klepetanje tistih na blagajni, ki bi morali streči, ne nepotrpežljivost kupca, ki je bil slučajno tudi poslanec, ne kazanje s prstom na kogarkoli od akterjev te neposrečene zgodbe. Nič od tega ni dobro. Toda mar ne bi zgornjega Jezusovega izreka lahko navlekli tudi na nas, ki smo te nesrečnike zadovoljno obsojali na kavču, zraven pa smo si zadovoljno meli roke, ker smo državo prinesli okoli, ko smo lepo na črno , ne da bi plačali davek, popravili...