Danes se z Jezusovo priliko podamo na konec časov. Tistemu času pritiče »sodba«, ki pa jo ponavadi razumemo kot »obsodbo«, torej obračun, povračilo za vse grdo ali lepo. Toda pri »sodbi« ne gre za to, da bomo koga rešili ali koga uničili, gre samo za razkritje, kdo je ovca in kdo je kozel, kdo je kdo že od nekdaj. Ker vsak spada tja, kamor se je odločil, da bo šel, na desnico ali levico Sina človekovega že pred samo sodbo. »Konec časov« torej ne bo toliko plačilni dan za naša dejanja, niti ne dokončni obračun s sovražniki vere, kolikor bo to soočenje med Božjim in človeškim pogledom na stvarnost, v kateri smo živeli: kdo je kdo – v resnici.
Presenečenja …
Da si ta dva pogleda ne bi mogla biti bolj različna, priča začudenje, ki ga ljudje vseh časov sprožijo pred Kraljevo sodbo: »Gospod, kdaj smo te videli …?« (Mt 25,37) Sodba sproža presenečenja, kajti resnico o sebi je očitno težko prepoznati. Morda si mislimo, da sodimo h kozlom, pa smo pri ovcah, ali pa obratno.
Zato nam je tale prilika nadvse koristna, da ugotovimo, kdo smo oziroma kje smo, še preden se zgodi konec. Da ne bomo na koncu presenečeni pred razkritjem resnice o sebi. Kajti spoznati resnico o sebi - in morda ob njej zardeti - je najbolj odrešilna in najkoristnejša življenjska lekcija. Pomaga namreč soočiti našo željo in naše dejansko stanje. In zato popraviti smer, če je treba.
Edina pot
Ali sodimo k ovcam ali h kozlom, po Jezusovih besedah ne odloča nič drugega kakor samo to, kar smo ali pa nismo storili »enemu od teh mojih najmanjših bratov« (Mt 25,40.45). Na podlagi tega lahko sodimo, kdo oziroma kakšni smo, za kaj smo se odločili. Ker je v nebesih nekdo, ki povsod vidi Jezusa; ker je v peklu nekdo, ki povsod vidi hudiča. Že zdaj, ne šele ob koncu časov. Konec časov bo samo potrditev naših odločitev.
Tudi če se zdi drugače, je tako in nič drugače. Noben predsodek in noben izgovor ne omaja tega, noben »ampak«, ki tako rad težko resnico prevrača v prijetnejšo laž. Zato tale prilika o »koncu časov«, preden se zgodijo. Da bi si enkrat dopustili dopovedati, da ni druge poti, nobene druge rešitve za nas kakor edinole ljubezen. Da živimo človeka nevredno življenje, če je ni v nas. »V svetu, ki ga ureja Božja ljubezen, imamo samo toliko, kolikor damo. /…/ Čim bolj se želimo razdajati v ljubezni, tem več ljubezni bomo lahko dali. In čim več bomo dali, tem resničneje bomo.« (T. Merton)
(misel na praznik Kristusa Kralja, leto A)
Komentarji
Objavite komentar