Besede za srce

Začel bom z zgodbo Charlieja Kirka, človeka, ki so ga naši mediji opisali kot »desničarskega ekstremista«. Tako so ga poimenovali zato, ker je zagovarjal tradicionalne, recimo temu konservativne vrednote, se pravi, ker je bil proti splavu, ker se ni strinjal s teorijo spola in podobnimi »prebujenskimi« stališči. 10. septembra je za te vrednote plačal z življenjem, medtem ko je na univerzitetnem kampusu v Utahu kot velikokrat poprej debatiral s študenti o teh tako perečih temah izgubljenega sodobnega sveta.  Reči bobu bob , se pravi razkrinkavati resnico , je bilo vedno nekaj težkega, morda pa je to danes še težje, saj smo vsi obdani z možnostjo neskončne izbire, ki nam je tako opijanila razum, da smo si začeli predstavljati, da zato lahko v življenju postavljamo neka lastna pravila, da ustvarjamo svet, utemeljen na svoji lastni morali in etiki, recimo temu – na naših željah. In da je, kdorkoli se upira takšnemu našemu mišljenju, zato naš nasprotnik.  Toda vse se spremeni, če n...

Jezusovi priliki bi lahko dali naslov: kako se je krivični oskrbnik izvlekel iz škripcev. Takole gre zgodba: konec njegovega oskrbništva je bil na vidiku. Preden bi bil odpuščen, je moral ta mož napraviti samo še zaključni račun. In takrat se je oskrbniku posvetilo: »Seveda lahko izgubim oblast nad gospodarjevim premoženjem, toda dokler sem še oskrbnik, si lahko vsaj 'zrihtam' nekaj dobrih zvez, ki mi bodo pomagale živeti naprej, ko bom brezposeln.« In tako izbriše del dolga do njegovega gospodarja. Njemu se to ne pozna, na slabšem bo gospodar, sam pa si je pridobil prijatelje. Zelo prebrisano!  In tule pridemo pred aplikacijo za naše življenje, ki nam jo s to priliko želi pokazati Jezus: »Pridobivajte si prijateljev s krivičnim mámonom, da vas sprejmejo v večna bivališča, ko mámon poide.« (Lk 16,9) Izkoristiti to, kar imamo na voljo, da si s tem pridobimo prijateljev . To je poanta Jezusove zgodbe. Vse izkoristiti, kar imamo na voljo, tudi denar, ki ga začasno še imamo, tudi ž...

  Danes se z Jezusovo priliko podamo na konec časov. Tistemu času pritiče »sodba«, ki pa jo ponavadi razumemo kot »obsodbo«, torej obračun, povračilo za vse grdo ali lepo. Toda pri »sodbi« ne gre za to, da bomo koga rešili ali koga uničili, gre samo za razkritje , kdo je ovca in kdo je kozel , kdo je kdo že od nekdaj . Ker vsak spada tja, kamor se je odločil, da bo šel, na desnico ali levico Sina človekovega že pred samo sodbo. »Konec časov« torej ne bo toliko plačilni dan za naša dejanja, niti ne dokončni obračun s sovražniki vere, kolikor bo to soočenje med Božjim in človeškim pogledom na stvarnost, v kateri smo živeli: kdo je kdo – v resnici .  Presenečenja …  Da si ta dva pogleda ne bi mogla biti bolj različna, priča začudenje, ki ga ljudje vseh časov sprožijo pred Kraljevo sodbo: »Gospod, kdaj smo te videli …?« (Mt 25,37) Sodba sproža presenečenja, kajti resnico o sebi je očitno težko prepoznati. Morda si mislimo, da sodimo h kozlom, pa smo pri ovcah, ali pa obratno...

Vsakdo nekoliko otožno vstopa v ta praznik, v katerem nam kakor luči iz teme zasvetijo spomini na naše drage rajne. Lepe stvari so zapustili za seboj. Naša življenja so oblikovali, zidali naše vrednote in iz njihove ljubezni in dobrote smo spoznali svojo vrednost in dragocenost. Ob hvaležnosti pa se vendarle ne moremo izogniti bolečini, ki jo je prinesel njihov odhod od nas; boli nas, da jih ni več. A bolečina ni slaba stvar; je samo ljubezen, ki pogreša in ki želi iskati, dokler ne najde tistega, kar si želi. Čeprav se zdi, da je tisto, kar najdemo v svoji bolečini, nekaj drugega kot to, kar smo mislili, da iščemo:  je želja dati in ne obdržati.  Razmišljam, zakaj mora človek v svojem življenju tako veliko izgubiti, se od tako veliko stvari z bolečino posloviti. In ne morem priti do boljšega odgovora, kakor je ta, da se s tem nečesa pomembnega uči : da se iz izgubljanja počasi nauči podarjati . Da svoje stisnjene dlani razpre in začne to, kar mora oditi, izročati.  Tako ...

Prilika o bogatašu in revnem Lazarju je slikovita Jezusova podoba, kako se – če smo sedanjost sposobni gledati v drugačni perspektivi – lahko vse postavi na glavo. Ker gre za zgodbo o življenju pred in po smrti, lahko razumemo, da je ta perspektiva večnost . Prav ta daje naši resničnosti nekoliko drugačen pomen, v njenem zornem kotu je resnica lahko nekaj povsem drugega od tistega, kar se vidi na zunaj in kar se vidi trenutno. Tisti, ki so bogati, so lahko v bistvu največji reveži, tisti, ki trpijo, pa morda pravzaprav počivajo v Abrahamovem naročju. Morda nič ni tako, kot se vidi .  Vendar pozor, pri tem ne govorimo o šele nekem stanju v prihodnosti, po smrti menda, ne, ko govorimo o perspektivi prihodnosti, ki naj bi jo glede svojih odločitev in dejanj zavzeli že danes, je to vabilo, naj vse stvari dojemamo in razumemo veliko bolj dolgoročno. Jezus nas s to priliko poziva, naj svojo perspektivo zastavimo nekoliko širše, naj ne gledamo le trenutnih posledic in koristi. Naj se odpo...

Od nekdaj človek išče nekakšen eliksir za neumrljivost, trudi se, da bi v nedogled podaljšal svoje življenje. Vse, samo da ne bi umrl. Smrt se nam zdi kot grozeča pošast, ki bi nam rada nekaj vzela, nekaj, kar nam je drago, nekaj, kar edino zares imamo v svojih rokah, tudi če smo največji reveži. In v neki določeni maniri smo jo že premagali, z zdravili, cepivi in aparati smo danes lahko živi tudi čez sto let, res, lahko si čestitamo, kako zvito smo ljudje prelisičili naravo in si življenje podaljšali v neslutene daljave. Čeprav si ga s tem še nismo nujno izboljšali . Kajti, povejte mi, mar je res toliko bolje živeti priklopljen na aparate pod neonskimi lučmi podzemnih laboratorijev, kakor umreti, ko pride tvoj čas?  Učenje umiranja  Morda je zato tako, ker dandanes več šteje količina kot kakovost, ker več pomenijo številke kot spoznanja in se bolj ceni slava kot bližina. Morda pa se zato človek tako zelo oklepa svojega življenja, ker se boji, da po smrti ne bo več obstajal, k...

Te dni me pošteno preseneča višina obzorja. Ko pozdravim zadnje šolarje, ki so se v župnišču oglasili k verouku, z idrijskih streh že izgine sončeva bleščava. Namesto nje po ulici že stopicajo hladne sence, povsod so in vedno več jih je, le na oknih se druga za drugo prižigajo luči. Pa je šla še ena priložnost za sprehod! Zazebe me in se vrnem v hišo, se usedem za mizo in tipkam ter tako vsaj nadoknadim nekaj zamujenega dela, če že na sprehod nisem mogel. Pa se zato ne čutim nič kaj bolj izpolnjenega. Kvečjemu bolj utrujenega. Ampak tako smo navajeni. Saj pač ne moreš končati z dnevom, ko je ura šele šest! Nenazadnje je vedno še toliko za postoriti, dela nikoli ne zmanjka. In človek res ne ve, kaj naj z vso to temo, z vso to praznino, ki je je v tem novembru že tako veliko, da nas straši, nas polni z negotovostjo in otožnostjo. Če je ne napolnimo z vinom in klobasami, jo pa zato s kako drugo aktivnostjo, z delom, s prireditvami, z božičnimi lučkami ali pa vsaj s Talenti na TV, z g...

» Ne delajte za jed, ki mine, temveč za jed, ki ostane za večno življenje in ki vam jo bo dal Sin človekov. « (Jn 6,27) Predstavljajte si vzdušje v predzgodovinski jami. Smrad, temačno in zatohlo je. Poteka boj za največji kos mesa. Eden, močnejši, se spravi nad drugega, šibkejšega, in zmaga. Navdušeno zarjovi. Potem pa se od nekod zasliši glas piščalke, narejene iz kosti. Vsi se spogledajo, začnejo poslušati. Lepo je. Četudi zvok piščali ne nasiti in čeprav se od besed ne da živeti, je to tisto, kar človeka dela človeka. To, da lahko dvigne pogled nad to, kar se otipa in kar zahtevata želodec in nagon, da je sposoben nečesa več . Recimo deliti svoj kruh s tistim, ki ga nima, tudi to ne nasiti. A prav to je tisto, kar človeka zares nasiti, saj zaradi tega človek tudi ostane človek in se ne spremeni v divjo žival. Človek lahko in mora vedno nekaj več od tega, kar je, da bi ostal to, kar je. Mora rasti, mora hrepeneti, mora se stalno premagovati in presegati svoje meje, ne sam...

18. dan posta, svetovni dan poezije Premalokrat si takole sredi šumenja vetra v mladem listju in pod nežno toploto pomladnega sonca privoščim edino pesniško zbirko, ki sem si jo prinesel v Rim. Srečko Kosovel in njegova zbrana dela je bila prva knjiga, ki sem jo položil v škatlo za Rim, da pojde z menoj na tuje. Ker brez poezije preprosto ne morem živeti, sem si mislil. Pa sem zmogel "preživeti". Le da sem tako s svojim pogledom pač oral po cestah in ulicah, po luknjah vsakdana, in sem pozabil gledati navzgor. Pozabil sem gledati nebo. Pozabil sem se takole vsak dan malce dvigniti nad vse, stopiti ven in tam živeti , ne se samo preživljati. Kajti tako se počutim, ko berem in pišem poezijo. Z nogami v svetu, z glavo med oblaki, s srcem na nebu, z očmi na zvezdah. Občudovalec večne lepote v krhkem človeškem svetu sem. Spremenim se. Kot da se del mene razširi in gre nad vse te malenkosti vsakdana, vidi preko, sluti bistvo, čeprav ga ne poznam. Tiste uboge človeške besede ...

» Ne delajte za jed, ki mine, temveč za jed, ki ostane za večno življenje in ki vam jo bo dal Sin človekov .« (Jn 6,27) Baje, da je človek edino živo bitje, ki gleda navzgor, edino bitje, ki gleda nebo. Edino bitje, ki mu ni potrebno gledati samo na lastno preživetje, na hrano, na obstanek. Edino bitje, ki hoče in zmore nekaj več. Edino bitje, ki rase, ki si želi, ki hrepeni, edino bitje, ki občuduje. Edino bitje, ki je vedno večje od tega, kar je. Narejeni smo za večje od tega, kar smo. Narejeni smo za večne stvari. Vendar pa je tisto več in dlje vedno tako neznano in negotovo, tako strašljivo, da se lahko prav hitro ujamemo v instantno, začasno in prehudo konkretno, v to, da bi vse dobili hitro in takoj, da bi vse videli, da bi vse zabeležili in izmerili, da bi se vse poznalo danes, v moji roki in v mojem trebuhu. Vendar smo več, kot to. Smo otroci, ki stopajo na prste in iščejo nedosegljivo, se trudijo za to, česar ne razumejo, se stegujejo v nevidno. Če hočemo biti ljudje,...