Nekaj več

»Ne delajte za jed, ki mine, temveč za jed, ki ostane za večno življenje in ki vam jo bo dal Sin človekov.« (Jn 6,27)

Predstavljajte si vzdušje v predzgodovinski jami. Smrad, temačno in zatohlo je. Poteka boj za največji kos mesa. Eden, močnejši, se spravi nad drugega, šibkejšega, in zmaga. Navdušeno zarjovi. Potem pa se od nekod zasliši glas piščalke, narejene iz kosti. Vsi se spogledajo, začnejo poslušati. Lepo je.

Četudi zvok piščali ne nasiti in čeprav se od besed ne da živeti, je to tisto, kar človeka dela človeka. To, da lahko dvigne pogled nad to, kar se otipa in kar zahtevata želodec in nagon, da je sposoben nečesa več. Recimo deliti svoj kruh s tistim, ki ga nima, tudi to ne nasiti. A prav to je tisto, kar človeka zares nasiti, saj zaradi tega človek tudi ostane človek in se ne spremeni v divjo žival.

Človek lahko in mora vedno nekaj več od tega, kar je, da bi ostal to, kar je. Mora rasti, mora hrepeneti, mora se stalno premagovati in presegati svoje meje, ne samo meje svojih sposobnosti, temveč tudi meje svojega egoizma. Narejeni smo za večje od tega, kar smo. Narejeni smo za večne stvari. Ne za smrt od nažrtosti in napitosti, za življenje smo ustvarjeni, za globok občutek izpolnjenosti, ki ga čutimo, ko smo ljubljeni in ko ljubimo.

Vendar pa je tisto več vedno tako neznano in negotovo, tako strašljivo, da se lahko prav hitro ujamemo v instantno, začasno in preveč konkretno, v to, da bi vse dobili hitro in takoj, da bi vse videli, da bi vse zabeležili in izmerili, da bi se vse poznalo danes, v moji roki in v mojem trebuhu.

Vendar smo več, kot to. Smo otroci, ki stopajo na prste in iščejo nedosegljivo, se trudijo za to, česar ne razumejo, se stegujejo v neznano, nevidno, celo noro in nespametno. Tam je naša pot do tega, kar pomeni biti človek. Igrati na piščal, četudi zato ostaneš lačen.

(misel ob 18. navadni nedelji, leto B)