Skok v prazno

Morda bo komu v teh dneh po licu stekla solza ali dve. Avgust je pač tisti čas v letu, ko se duhovniki selimo. Letos sem tudi sam migrant. Še en odhod, še ena selitev in vse, kar je z njo povezano, torej bolečine ob odhodu, nepredvidljive novosti, pričakovanje, strah, ki se meša z vznemirjenjem. In škatle, tisti najbolj nadležni del tega procesa, ki ti bolj kot vse drugo sprašuje vest in ti postavlja ogledalo, kaj je v tvojem življenju zares pomembno.

Vsakič, ko se selim, se zavem, kako malo pravzaprav potrebujemo za življenje. Da imamo ljudje veliko preveč stvari. Naenkrat vse imetje, ki se nam sicer zdi nadvse koristno in potrebno, saj vendar čez sedem let vse prav pride, postane eno veliko breme. Ko si v pisarno prineseš pol ducata kartonastih škatel, misleč, da bo to za tistih nekaj papirjev seveda povsem zadostovalo, takrat kot krdelo pobesnelih zveri iz zatišja predalov in omar izbruhnejo že skorajda neznane stvari, ki si jih v svetem prepričanju o njihovi neizmerni dragocenosti tja odložil že kdovekdaj, in škatle se polnijo in množijo kot gobe po dežju. Ko nazadnje odkriješ, da jih je za celo goro, moraš preprosto ugotoviti, da je večina tvojega imetja samo ropotija, ki jo je treba premakniti z enega na drugo podstrešje, v resnici pa je sploh ne potrebuješ.

Vsaka selitev je zato zame dejansko čas osvobajanja. Da se ne bomo razumeli narobe: res se ne maram seliti. Selitev je preprosto preveč naporna. Vsako stvar je treba podržati v dlani in premisliti, če bi jo obdržal ali ne, si potem prigovarjati, da je lažje in bolje živeti z manj stvarmi, ter obenem premagovati tisti čudni strah, da boš mogoče to svojo odločitev obžaloval. Pa je to vendarle koristen, še več, celo milosten čas. Ne samo zato, ker se s tem znebiš odvečnega in tako lažje nosiš škatle po stopnicah. Ne samo zato, ker ti tako v kombiju kot v tvoji novi sobi zato ostane še kaj prostora za tiste stvari, ki jih še ni in ki ne pridejo, če nimaš prostora zanje. Tudi ne samo zato, ker zaradi tako obupnega občutka med pakiranjem pred policami trgovskih centrov rad postanem in pred vsakim večjim nakupom vsaj trikrat pomislim, ali tistole reč res tako zelo potrebujem. Predvsem je selitev milostni čas, ker si ob naporih, povezanih z njo, spet upam pustiti nekaj praznega v svojem življenju. Neko negotovost, praznino, ki jo človek potrebuje bolj, kot si misli.

Zaradi nje namreč spet postanem nekoliko bolj veren. Ko dopustim takšnole praznino, ki v življenju zazeva, ko kaj začenjamo na novo, in ki jo – da bi zadušili strah, ki ga prinaša – tako velikokrat polnimo prav s premoženjem, misleč, da bomo potem imeli svoje življenje v oblasti, se v meni sproži potreba po drugem namesto po imetju. Ko se zavem, da vsega ne zmorem sam, sem hočeš-nočeš prisiljen zaupati, da bo vse tako, kot mora biti. Da bo Bog vodil mojo pot, da mi bo dal vsega, kar bom potreboval, in da mi zato tega ni potrebno nositi s seboj.

Res, koliko vere in svobode je v eni sami stvari, ki jo vržem v smeti …

(kolumna je bila objavljena v Ognjišču, avgust 2018)