Zlata kletka utilitarizma

Razmislek o modernem suženjstvu

Na duhovnih vajah za najstnike sem izvedel zanimiv poskus. Tik preden so prvo jutro navalili na priljubljeni lešnikovo-čokoladni namaz, sem jim pod obraz pomolil izjavo o škodljivosti taistega namaza za zdravje. Drobni tisk so seveda z naglico preskočili, takoj podpisali in se lotili sladkega greha. Seveda zato niso videli zanke, ki se je poleg slame o potencialnih reakcijah skrivala v drobnem dopisu: da se namreč s podpisom odpovedujejo kosilu. Morali bi videti osuple obraze, ko so opoldne na mizi pred seboj dobili samo kruh in vodo. Čeprav nevede, so svoje kosilo prodali za sladki namaz.

Seveda so mi potem tisto podpisano pogodbo takoj izvlekli iz rok in jo pred mojimi očmi raztrgali. Vse, da bi prišli do kosila, do ljubega kruhka, v imenu katerega so malo prej nekaj, česar niso poznali, z vso vehemenco podpisovali. Poskus je uspel, čeprav bi veliko raje videl, da ne bi. Rezultat me je dokončno zgrozil. Če sem prej še mislil, da smo tudi v kriznih časih vendarle sposobni kritičnega razmišljanja, sem uvidel, da se nazadnje vse ustavi pri fiziki, pri konkretnosti človekovega trebuha.

Menda so na tak način Egipčani prepričali Izraelce, da so ostali v domovini suženjstva. Ko so jim dajali opravila, ki jih nihče ni maral, ko so jih obravnavali kot živali, ko so jim nazadnje klali otroke, niso zbežali iz te grozljivosti, niti se jim niso uprli, niso povzdignili svojega glasu. Ne, za kumarice in čebulo so prodali svojo prihodnost, varnosti in gotovosti so prostovoljno prepustili svoje dragocenosti, svoje vrednote so prodali za pest orehov. Tako so ostali tam, kjer so bili, sužnji pod svobodnim soncem, pili so kri svojih otrok in si basali čevapčiče v goltanec. Suženj si namreč takrat, ko se namesto za tisto, kar je prav, odločiš za tisto, kar ti bolj koristi. Pa četudi so razlogi za to še tako tehtni. In tega je danes tule pod Alpami morda še več kot tiste dni v Egiptu. Saj nekako razumem. Svet nas je navadil živeti v vati, v udobni varnosti. In vate se človek hitro razvadi. Poleg vsega vata veliko stane. Vedno več.

Ne pravim, da med nami ni več nič svetega, ne, nismo zlobneži, nismo svetoskrunci, nasprotno, prepričan sem, da je v nas nekaj velikega, lepega, zlatega in svetlega. Dejal pa bi, da so naše vrednote kot ptice zaklenjene v zlate kletke utilitarizma. Ničesar, kar ni v našo korist, ne bomo počeli, za nič, kar bi nam lahko škodilo, se ne bomo borili. Vendar prav ta strašljiva pasivnost naše načrte, dejanja in življenje spravlja v tiho nezadovoljstvo, skrito nekje zadaj, globoko v nas, v tišini pred večernim počitkom, ko ugasnejo ekrani in luči, tako prikladni, da zamotijo vtis o človekovi bedi. Človek, ki nima ničesar, za kar bi se boril, tudi nima pravega smisla. Zato je razmislek o tem, za kaj se bomo v svojem življenju borili, za kaj bomo zastavili svoje ime in svoje življenje, če bo treba, nujen za obstoj človeka. In ta razmislek ne bo nič kaj kompliciran, toliko bolj težak pač. Vendar bo dovolj že to, da bi bili ob težavah in vprašanjih, ki nam jih na pladnju vsakdanjika nosijo tako mediji kot naši otroci, sposobni druge besede. Prve, pri kateri se zmotimo, in druge, v kateri priznamo svojo napako.

(članek je bil objavljen v julijski prilogi Bodi človek tednika Novi glas)