Zahtevnost naredi človeka

»Človek, ki živi v stalnem ugodju, postane anksiozen, nemiren, agresiven in na koncu nesrečen. Za polno življenje nujno potrebujemo frustracijo, neuspeh in neugodje, ki jih premagamo z lastnim naporom, lastnimi močmi ali s pomočjo ljudi, s katerimi živimo v skupnosti. Naše življenjske izkušnje, še posebej tiste, kjer smo doživljali močna čustva, so naš zemljevid po življenju.« (A. Zadel, Sobotna priloga, 18.8.2018)

Točno se spomnim svojega prvega eseja v gimnaziji. Čeprav je bil odločno prekratek, sem prevzet nad lastnimi uspehi pri spisih v osnovni šoli vseeno samozavestno pričakoval dobro oceno, na koncu pa dobil pa ušivo dvojko. Šok, jeza, užaljenost, razočaranje in moji protesti niso nič pomagali, nazadnje sem moral ponižno sprejeti, da moje pisanje na slabi ravni. In res, bilo je otroško pisanje, brez tehtnih argumentov, slabega sloga in površne misli. In bi brez te dvojke verjetno takšno tudi ostalo.

Danes sem hvaležen, da me je profesorica slovenščine imela toliko rada, da mi je dala slabo oceno. Da je bila do mene zahtevna. Mojemu pisanju je to dalo neslutene razsežnosti in močan zagon. A ne samo pisanju. Znam hoditi, ker so bili starši neusmiljeno zahtevni in me niso obvarovali napora bolečega padanja in težaškega postavljanja na noge. Znam govoriti, ker niso rekli, da je že dobro, če sem namesto “r” rekel “l”. Znam živeti samostojno, ker niso vsega napravili sami in namesto mene, kar bi bilo gotovo veliko lažje, kot prenašati moje zgrešene poskuse in napake.

Zahteven je do nas predvsem tisti, ki mu je mar za nas. Tisti, ki hoče, da nekaj postanemo, da se okrepimo in osamosvojimo, ne pa da ostanemo od njega odvisni, da bi od nas imel čimveč koristi. Rad nas ima tisti, ki hoče, da zrasemo, in ki ve, da se človek česa nauči, da človek zrase, samo če ima na sebi ravno prav težko breme, da zaradi njega joka, da se mora z njim truditi. Človeka izklešejo zahtevne stvari, ne pa udobje, ugodje in varnost.

To je dobro vedeti za čase, ko bomo vzdihovali nad težo svojega življenja, ko se bomo pritoževali nad svojo življenjsko usodo. Ali pa za trenutke, ko bomo tehtali, ali biti do svojih otrok strogi in dosledni ali popustljivi. Sami sebi smo dokaz, da je težja pot vedno prava pot in da je najbolj pristen obraz ljubezni prav zahtevnost.

(misel na 21. navadno nedeljo, leto B)