Kako biti vesel v tem svetu?

Marija je vesel človek. Njen duh se v Bogu raduje. Toda zdi se, da njeno veselje ni ravno utemeljeno na realnosti, o nekih neresnicah govori, ni res, kar pravi. Napuhnjeni vladajo in nikakor niso razkropljeni. In mogočni se še kar držijo svoje oblasti. In lačni so še naprej lačni in bogati še bolj bogati. Kje je Bog, ki povišuje nizke? Kje je Bog, ki premaguje zlobne?

Svet je daleč od tega, da bi majhnemu človeku vzbujal optimizem in veselje. In vendar je sredi tega sveta Marija vesela. Še bolj čudno je to, ker tudi sama ne spada ravno v kasto najbogatejših in brezskrbnih. Njeno življenje je vse prej kot enostavno. Ne ve, kako se bo na njeno čudno nosečnost odzvala okolica, če je ne bodo mar kar ubili. In če bo preživela, kako bo živeti z večno sramoto, kako bo preskrbela otroka in kje sploh bo živela …

Nič v njenem življenju ni gotovo. Toda kljub tem skrbem, čeprav je poraženka tega sveta in življenja, Marijo preveva veselje. Ima namreč Boga pod svojim srcem. Čisto dobesedno. Zato je vesela.

In ne, imeti Boga v svojem življenju ne reši in ne ukine problemov, kot bi bil on duh iz svetilke, ki izpolnjuje želje. Vendar vemo, da se življenje živi povsem drugače, če veš, da te ima nekdo nepreklicno rad, ne glede na to, kdo si in kaj si v svojem življenju naredil, če si bil uspešen poslovnež ali kriminalec. Potem vidiš stvari drugače, kot si jih videl prej. V tem primeru moč in oblast in bogastvo ne pomenijo veliko, če sploh kaj. In ne glede na to, kaj se v življenju zgodi, počasi razumeš, da je vse izraz ljubezni, čeprav velikokrat nerazumljive, celo paradoksalne. In kdor tako gleda na svet, živi srečno, ne glede na to, koliko ima pod palcem, koliko je uspešen, koliko je v svojem življenju dosegel.

Seveda Marijino veselje razumemo tudi kot beg iz resničnosti, kot opij za ljudstvo. Vendar le, če ne poznamo resničnosti ali pa če ne poznamo svojega Boga.

(misel ob prazniku Marijinega vnebovzetja)