Besede za srce

» Učitelj, tole ženo smo zasačili v prešuštvovanju. Mojzes nam je v postavi ukazal take kamnati. Kaj pa ti praviš? « (Jn 8,4-5)  »Kaj pa ti praviš?« ga vprašajo pismouki in farizeji. On pa ne reče, kaj je treba storiti. Ne ukaže. Ne zapove, to in to morate storiti. Najprej zato ne, ker je bil njihov namen napačen, niso ga vpraševali za mnenje, za to, da bi lahko dokazali, da govori proti postavi, so mu postavili to vprašanje: »To so govorili, ker so ga preizkušali, da bi ga lahko tožili.« (Jn 8,6) On pa je kljub temu hotel postaviti najvišji zakon v življenje teh ljudi. To, kar so vsi njegovi spraševalci, obtoževalci neke grešnice – in namesto nje bi lahko tam stal kateri koli od njih – že vedeli. Vedeli so, kaj je treba narediti, vedeli so, kaj je prav in kaj je narobe, saj so imeli vsi v sebi že zapisano postavo življenja, moralni zakon v njihovi vesti, ki jim je govoril, kaj je v dani situaciji treba narediti.  Zakaj ga ti možje niso hoteli poslušati? Ker so bili v zadregi...

Prilika o bogatašu in revnem Lazarju je slikovita Jezusova podoba, kako se – če smo sedanjost sposobni gledati v drugačni perspektivi – lahko vse postavi na glavo. Ker gre za zgodbo o življenju pred in po smrti, lahko razumemo, da je ta perspektiva večnost . Prav ta daje naši resničnosti nekoliko drugačen pomen, v njenem zornem kotu je resnica lahko nekaj povsem drugega od tistega, kar se vidi na zunaj in kar se vidi trenutno. Tisti, ki so bogati, so lahko v bistvu največji reveži, tisti, ki trpijo, pa morda pravzaprav počivajo v Abrahamovem naročju. Morda nič ni tako, kot se vidi .  Vendar pozor, pri tem ne govorimo o šele nekem stanju v prihodnosti, po smrti menda, ne, ko govorimo o perspektivi prihodnosti, ki naj bi jo glede svojih odločitev in dejanj zavzeli že danes, je to vabilo, naj vse stvari dojemamo in razumemo veliko bolj dolgoročno. Jezus nas s to priliko poziva, naj svojo perspektivo zastavimo nekoliko širše, naj ne gledamo le trenutnih posledic in koristi. Naj se odpo...

Nekaj nas vodi skozi življenje, če to delamo zavestno ali pa če ne, vedno prisluhnemo nekemu glasu, ki nas nekam pelje. Zato smo ljudje, tudi če se nam ta oznaka zdi podcenjevalna in manjvrednostna, vendarle nekakšne ovce , kakor one vedno nekomu sledimo, komu, to pa izbiramo sami. Ko govorimo o pastirjih, najemnikih in ovcah, torej govorimo o življenjskih izbirah.  Ovce lahko vodijo razne stvari, predvsem njihove želje in nagoni, na precej lahek način se jih s priboljški spravi točno tja, kjer jih želimo imeti. Človeške ovce naj bi bile drugačne, naj bi dobro pretuhtale, kam kakšna stvar vodi, naj bi bile pripravljene pastirja dobro prepoznati (Jn 10,15) in ga seveda ločiti od najemnika.  Razločevanje  Vendar pa ni ravno najlažje prepoznati, kdo je dobri pastir in kdo samo najemnik , v tem je težava, ločiti tistega, ki bi jim rad »dal življenje«, od onega, ki bi rad od ovc imel predvsem nek dobiček, ki bi jih izrabil za svoje interese ter jih potem, ko jih ne potrebuje ...

Jezus ni revolucionar, oznanjevalec je. Čeprav njegovo rohnenje po templju izgleda kot dejanje z vsem nezadovoljnega anarhista, z njim ne razbija, ampak gradi. »Podrite ta tempelj in v treh dneh ga bom postavil.« (Jn 2,19) Jezus namreč stvari ne uničuje, ampak jih postavlja na pravo mesto . »On pa je govóril o templju svojega telesa,« (Jn 2,21) tega je postavil za merilo prenove templja in vsega, kar je bilo v njem narobe. Namesto tržnice (Jn 2,16) je hotel v središče človeka spet postaviti osebo . Boga.  Menjava boga  Kaj je bila težava tistih prodajalcev in menjalcev, ki so sedeli v templju? Bili so metafora človeka, ki je tiho pričala o tem, da so si ljudje zamenjali boga, ne da bi se tega zavedali. Če namreč pridem v tempelj zato, da zadostim nekim pravilom o daritvah, si želim z nečim kupiti Boga, njegovo naklonjenost. Če pa lahko s čim kupim Boga, recimo z voli, ovcami in golobi in denarjem (Jn 2,14), in mislim, da je res tako, potem pomeni, da je bog tisto, kar mojega ...

Za kaj bi prodali svoje vrednote? Zato, da dobite tisto, kar si želite? Zato, da vas pustijo pri miru? Ali zato, da dobite bombonček? Nekoč sem z najstniki izvedel poskus. Tik preden so zjutraj navalili na priljubljeni čokoladni namaz, sem jim pomolil izjavo o škodljivosti taistega namaza za zdravje. Drobni tisk so seveda preskočili, takoj podpisali in se lotili sladkega greha. Seveda zato niso videli zanke. S podpisom so se namreč odpovedali kosilu. In ostali osuplih obrazov, ko so opoldne na mizi pred seboj dobili samo kruh in vodo. Čeprav nevede, so svoje kosilo prodali za sladki namaz. Poskus je uspel, čeprav bi veliko raje videl, da ne bi. Če sem prej še mislil, da smo še sposobni kritičnega razmišljanja, sem uvidel, da se nazadnje vse ustavi pri trebuhu. Suženj nima vrednot Menda so na tak način Egipčani prepričali Izraelce, da so ostali v suženjstvu. Ko so jim nalagali težka opravila, ko so jim klali otroke, niso zbežali iz te grozljivosti, niti se niso uprli. Za kumar...

Razmislek o modernem suženjstvu Na duhovnih vajah za najstnike sem izvedel zanimiv poskus. Tik preden so prvo jutro navalili na priljubljeni lešnikovo-čokoladni namaz, sem jim pod obraz pomolil izjavo o škodljivosti taistega namaza za zdravje. Drobni tisk so seveda z naglico preskočili, takoj podpisali in se lotili sladkega greha. Seveda zato niso videli zanke, ki se je poleg slame o potencialnih reakcijah skrivala v drobnem dopisu: da se namreč s podpisom odpovedujejo kosilu. Morali bi videti osuple obraze, ko so opoldne na mizi pred seboj dobili samo kruh in vodo. Čeprav nevede, so svoje kosilo prodali za sladki namaz. Seveda so mi potem tisto podpisano pogodbo takoj izvlekli iz rok in jo pred mojimi očmi raztrgali. Vse, da bi prišli do kosila, do ljubega kruhka , v imenu katerega so malo prej nekaj, česar niso poznali, z vso vehemenco podpisovali. Poskus je uspel, čeprav bi veliko raje videl, da ne bi. Rezultat me je dokončno zgrozil. Če sem prej še mislil, da smo tudi v kri...