Nobene koristi


Nekaj nas vodi skozi življenje, če to delamo zavestno ali pa če ne, vedno prisluhnemo nekemu glasu, ki nas nekam pelje. Zato smo ljudje, tudi če se nam ta oznaka zdi podcenjevalna in manjvrednostna, vendarle nekakšne ovce, kakor one vedno nekomu sledimo, komu, to pa izbiramo sami. Ko govorimo o pastirjih, najemnikih in ovcah, torej govorimo o življenjskih izbirah. 

Ovce lahko vodijo razne stvari, predvsem njihove želje in nagoni, na precej lahek način se jih s priboljški spravi točno tja, kjer jih želimo imeti. Človeške ovce naj bi bile drugačne, naj bi dobro pretuhtale, kam kakšna stvar vodi, naj bi bile pripravljene pastirja dobro prepoznati (Jn 10,15) in ga seveda ločiti od najemnika. 

Razločevanje 

Vendar pa ni ravno najlažje prepoznati, kdo je dobri pastir in kdo samo najemnik, v tem je težava, ločiti tistega, ki bi jim rad »dal življenje«, od onega, ki bi rad od ovc imel predvsem nek dobiček, ki bi jih izrabil za svoje interese ter jih potem, ko jih ne potrebuje več, izpljunil kot obrabljeno žvečilko. Ni najlažje tega spoznati, o tem nam govorijo številne življenjske izkušnje in predvsem to, da jih tolikokrat ponavljamo, namreč tista številna bridka spoznanja, ko opeharjeni in izgubljeni obsedimo pred svinjskimi rožiči (prim. Lk 15,16) in razmišljamo, kam nas je to pripeljalo, da smo verjeli, da smo svoje življenje zaupali idejam, stvarem, ljudem, ki so nam v zameno za vdanost ponujali pozornost, premoženje, korist, kakršnokoli že, da, celo ljubezen. 

In vendar je prav to razlika, ki jo danes Jezus postavi med dobrim pastirjem in najemnikom, izkoriščevalcem, po domače, razlika, ki jo je treba opazovati in zasledovati. Oni »pusti ovce in zbeži, ko vidi, da prihaja volk,« (Jn 10,12) mu pač »za ovce ni mar,« (Jn 10,13) medtem ko dobri pastir v isti situaciji »dá svoje življenje za ovce,« (Jn 10,11) to Jezus skozi celotni odlomek ponovi kar petkrat. 

Dati svoje življenje 

Nobene koristi dobri pastir ne zahteva od ovce, nobene ne pričakuje in ji nobene ne obljublja. Samo to poudarja, da ne bi pozabili, da je on tisti, ki za svoje ovce daje svoje življenje in ničesar noče v zameno. Samo daje, ne da bi kaj terjal nazaj, daje, ne da bi hotel kaj imeti od tega, nič ne jemlje, samo daje, ne da bi jih s tem vezal nase, da bi ga potrebovale, ampak samo zato, ker pač drugače ne more, ker želi dati, izgubiti nekaj zanje, so pač ovce »njegove«, pripadajo mu in on njim, kakor je to recimo v družini. 

Slediti nekomu, ki ne želi imeti koristi od nas, in ne slediti nečemu, kar prinaša samo korist, morda je to tisto, kar želi dobri pastir s svojim obnašanjem naučiti svoje ovce. Da bi razumele, da je v tem življenje, dati »svoje življenje, da ga spet prejmem,« (Jn 10,17) na kratko, ljubiti brez koristi. Šele to pomeni dobro živeti, živeti brez koristi.

(misel ob 4. velikonočni nedelji, leto B)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

Iskati večje dobro