Preskoči na glavno vsebino

Za mizo z Vstalim


Ni naključje, da se vstali Jezus svojim učencem prikaže takrat, ko se usedejo za mizo, lačni kot le kaj po dolgem dnevu, in se tam, med žvečenjem pečenih rib, začnejo pogovarjati (Lk 24,36). To je res najbolj primeren prostor, celo najbolj mogoč trenutek, kjer resnično srečamo Vstalega. 

Pomen pogovora 

Tako je, samo tam, v naših skupnostih, v naših odnosih, tam se prikazuje, kajti naše odrešenje, naše vstajenje, naš prvi korak iz ran in bolečin in grobov je pogovor, takrat dobesedno kot Jezus vstanemo od mrtvih, se vrnemo v življenje iz smrti, pa čeprav se zdi, da je tistih nekaj besed res premalo za kaj takega. 

Toda saj niso besede tiste, ki rešujejo. So pa besede in pozornost in čas, vse to, kar nastane med pogovorom, tisto, kar med nami ustvari svetišče. Zato ne sedemo k pogovoru samo takrat, kadar ga res potrebujemo ali kadar imamo dovolj modrih besed in nasvetov. Pogovarjamo se vsak dan, ker se moramo pogovarjati. Ker se moramo poznati, se spremljati na poti. Ker moramo imeti prostor, kjer se počutimo, da smo slišani, da je nekomu mar za nas. In tam, kjer človek in Bog dobita svoj prostor in čas, tja naš Bog, oseba, tudi vstopi, pride, se usede in odrešuje. Vedno. Ko se pogovarjamo, pri tisti naši mizi, polni nedokončanega dela, razmetanosti in bolečih stvari, sedi konkretni Bog, ki skupaj z nami jé pečeno ribo. Pa čeprav se na prvi pogled ne zdi tako. Ampak saj to je normalno, tudi Jezusu sprva niso verjeli, da je on, ko je malce prigriznil, potem so ga spoznali (Lk 24,41). 

Jejmo skupaj 

Skupna večerja. Ena od stvari, ki jih moramo kristjani, ki verujemo v veliko noč, obdržati za vsako ceno. To naše skupno srečanje, menda še edino, ki nam je preostalo v tem divjem času, ki nas bolj kot ne ločuje, menda še edino, kar drži skupaj nas, ki smo ustvarjeni, da smo skupaj, edina naša velika noč, v kateri se zavemo, da Gospod res živi. Imeti vstalega Jezusa pri mizi ni privilegij, je nekaj nujnega, namreč imeti nekoga, ki ga lahko »potipljemo in pogledamo«, nekoga iz »mesa in kosti« (Lk 24,39), ki je zaradi mene odprl svoje grobove in dvignil glavo – da bi se pogovarjal z mano. To je hrana, iz katere živim, hrana, zaradi katere tudi sam vstajam, pustimo pečene ribe, tisti pri moji mizi, samo on je prostor moje velike noči. 

Zato se moramo kot družina – ali pa zakonca, prijatelja – zvečer najti pri naši mizi in ne smemo pustiti, da nas pri tem kaj moti. Noben opravek, obveznost, nobena oddaja, tekma, nobeno sporočilo, slika na na telefonu. Ker se mi moramo srečati z vstalim Kristusom pri naši mizi. Moramo ga pojesti. Sicer bomo lačni po svetu iskali nadomestke za to. In za to ni nobenega primernega nadomestka. Nobenega. Nobenega drugega Kristusa ni, nobenega drugega odrešenika, kot tistega, ki sedi in jé za našo mizo.

(misel ob 3. velikonočni nedelji, leto B)

Oznake:

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj
2 komentarja
Preberite več

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

Velikonočni ogenj

Podolgovata meglica se je vlekla nad zaspano vasjo in tik čez njo je mežikalo jutranje sonce, ko sem še zaspan in krmižljav nekaj pred sedmo zjutraj stekel proti cerkvi. Pod zvonikom se je že nabrala množica fantov, ki so stali ob ognju in se greli, vsak s svojo domačo pripravo za raznašanje, nekateri so lesne gobe nataknili kar na žico, drugi smo si jih nadrobili na koščke in jih položili na dno preluknjane konzerve, podedovane od starejših bratov.  Nekje med zaspanostjo in veselim vznemirjenjem se je vlekel dim in silil v oči, vendar je bilo v mrzlem jutru tam vendarle prijetno toplo, zato smo ostali ob ognju in potrpežljivo čakali, da bo župnik nazadnje le poškropil tisti nenavadni, jutranji kres, ki ga je navsezgodaj pripravil Jožko Mežnarjev. Potrpežljivi smo morali biti, nihče ni smel prižgati ognja pred koncem. Čim pa je župnik zamahnil z roko in se je na razžarjenih polenih razgubilo tistih nekaj blagoslovljenih kapljic, smo kot sestradane živali planili na kres, da bi čimprej
Objavite komentar
Preberite več