Za mizo z Vstalim
Pomen pogovora
Tako je, samo tam, v naših skupnostih, v naših odnosih, tam se prikazuje, kajti naše odrešenje, naše vstajenje, naš prvi korak iz ran in bolečin in grobov je pogovor, takrat dobesedno kot Jezus vstanemo od mrtvih, se vrnemo v življenje iz smrti, pa čeprav se zdi, da je tistih nekaj besed res premalo za kaj takega.
Toda saj niso besede tiste, ki rešujejo. So pa besede in pozornost in čas, vse to, kar nastane med pogovorom, tisto, kar med nami ustvari svetišče. Zato ne sedemo k pogovoru samo takrat, kadar ga res potrebujemo ali kadar imamo dovolj modrih besed in nasvetov. Pogovarjamo se vsak dan, ker se moramo pogovarjati. Ker se moramo poznati, se spremljati na poti. Ker moramo imeti prostor, kjer se počutimo, da smo slišani, da je nekomu mar za nas. In tam, kjer človek in Bog dobita svoj prostor in čas, tja naš Bog, oseba, tudi vstopi, pride, se usede in odrešuje. Vedno. Ko se pogovarjamo, pri tisti naši mizi, polni nedokončanega dela, razmetanosti in bolečih stvari, sedi konkretni Bog, ki skupaj z nami jé pečeno ribo. Pa čeprav se na prvi pogled ne zdi tako. Ampak saj to je normalno, tudi Jezusu sprva niso verjeli, da je on, ko je malce prigriznil, potem so ga spoznali (Lk 24,41).
Jejmo skupaj
Skupna večerja. Ena od stvari, ki jih moramo kristjani, ki verujemo v veliko noč, obdržati za vsako ceno. To naše skupno srečanje, menda še edino, ki nam je preostalo v tem divjem času, ki nas bolj kot ne ločuje, menda še edino, kar drži skupaj nas, ki smo ustvarjeni, da smo skupaj, edina naša velika noč, v kateri se zavemo, da Gospod res živi. Imeti vstalega Jezusa pri mizi ni privilegij, je nekaj nujnega, namreč imeti nekoga, ki ga lahko »potipljemo in pogledamo«, nekoga iz »mesa in kosti« (Lk 24,39), ki je zaradi mene odprl svoje grobove in dvignil glavo – da bi se pogovarjal z mano. To je hrana, iz katere živim, hrana, zaradi katere tudi sam vstajam, pustimo pečene ribe, tisti pri moji mizi, samo on je prostor moje velike noči.
Zato se moramo kot družina – ali pa zakonca, prijatelja – zvečer najti pri naši mizi in ne smemo pustiti, da nas pri tem kaj moti. Noben opravek, obveznost, nobena oddaja, tekma, nobeno sporočilo, slika na na telefonu. Ker se mi moramo srečati z vstalim Kristusom pri naši mizi. Moramo ga pojesti. Sicer bomo lačni po svetu iskali nadomestke za to. In za to ni nobenega primernega nadomestka. Nobenega. Nobenega drugega Kristusa ni, nobenega drugega odrešenika, kot tistega, ki sedi in jé za našo mizo.
(misel ob 3. velikonočni nedelji, leto B)
Komentarji
Objavite komentar