Umolkniti, gledati in biti blizu

»Ali naj ne izpijem keliha, ki ga mi je dal Oče?« (Jn 18,11)

Utrinki današnjega, zadnjega Jezusovega dneva so pretežki, da bi si jih lahko razlagali. Tako ali tako se trpljenja ne da razložiti in ga verjetno niti ni potrebno, saj to ne bi nikomur pomagalo, ko trpimo in ko smo priča trpljenju, je bolj ali manj mogoče samo umolkniti, gledati in biti blizu. To troje je naša edina molitev v trpljenju. 

Tišina je najbrž edini primeren odziv na trpljenje, šele ta resnično pomaga, da postanemo ponižni, da priznamo svojo nemoč v vsem skupaj, v življenju, da prenehamo s svojim modrovanjem, da prenehamo z razumarstvom in pustimo skrivnosti, da butne v nas. Res, včasih je pač treba živeti tudi nerazumljivo in nedopovedljivo, menda se takrat v nas odpre nek drug pogled na življenje, morda takrat postanemo – nekaj novega. 

»Kdor je iz resnice, posluša moj glas.« (Jn 18,37) 

Prav tišina pred lastnimi zaključki prepusti mesto dejstvom, v tišini začnemo bolj opazovati življenje, kakršno je, in treba ga je gledati, da bi postali bolj občutljivi, tega nam je treba, tako se postane bolj človeški, ko vidiš, ko končno opaziš trpljenje okoli sebe, predvsem nevidno, tiho trpljenje, tako velikokrat zastrto za preobleko vsakdanjosti, prezrto kot mnogi obrazi, s katerimi se srečujemo … in ne vidimo … in ne opazimo. 

»Ko so prišli do Jezusa in videli, da je že mrtev, mu niso strli nog, ampak mu je eden izmed vojakov s sulico prebodel stran in takoj je pritekla kri in voda.« (Jn 19,33-34) 

Potem končno postanemo bližnji, takrat smo res nekomu poleg, kot opora, kot zgolj človek, sotrpeči poleg trpečega, ker gremo skozi nerazumljivo lahko samo še z nekom, ki ni odšel. 

»Poleg Jezusovega križa pa so stale njegova mati in sestra njegove matere, Marija Klopájeva in Marija Magdalena.« (Jn 19,25) 

In potem se v nas nekaj zgodi.

(misel na veliki petek 2021)