Blagor nepopolnim

Da Jezusa njegovi učenci niso spoznali po besedah, po pozdravu, ampak šele po tem, ko »jim je pokazal roke in stran,« je precej zgovorno. »Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda,« (Jn 20,20) in ne, ko so ga slišali, videti so morali njegove roke in stran, ranjene ude in prsi, šele potem so ga spoznali. Tudi Tomaž ni verjel, da je bil tam, niti tega, da je res vstal, da je njegova ljubezen res močnejša od našega zla, dokler mu ta ni ponudil na pogled, celo na otip svojih ran: »Daj svoj prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren.« (Jn 20,27) 

Rane, naša identiteta 

Verjetno zato, ker so prav rane znamenja pristnosti nekega človeka (in celo Boga), če je namreč kaj na njem resničnega, so to rane, porazi, bolečine, tisto, kar je v nas šibkega in prizadetega, razočaranega, krhkega. Nepopolnega. Tega ljudje nikoli ne igramo, s tem se pred ljudmi ne hvalimo, celo ravno obratno, zato smo šele z ranami to, kar smo v resnici. In Jezus je tudi v resnici on, ko pokaže svoje rane. Njegova identiteta so. 

Naše rane, ki smo jih pridobili med življenjem, te so nas namreč ustvarile v to, kar smo danes, še veliko bolj kot zmage, kot uspehi, nas je izoblikovala nepopolnost, rane, ki jih nosimo, več povejo o nas samih kot vse besede, več kot dejanja, več kot naš obraz. Zato so tako dragocene in pomembne, ko se jih zavedamo, ko smo jih potem sposobni drugim tudi pokazati. Nekaj zgradijo med nami. Zaradi njih se nas ljudje »razveselijo«, ne, ker bi bili veseli naše nepopolnosti, ampak ker ravno zaradi nje srečajo v drugem nekoga, ki jim je enak. Šele v nepopolnosti smo človek človeku. Zaradi ran in samo zaradi njih smo snov za ljubezen. 

Rane, prostor za drugega 

»Samo toliko smo sposobni ljubiti, vztrajati, premagovati zlo in bolečino, kolikor smo ranljivi.« (A. Rebula) Dokler se kakor Tomaž delamo popolni in trdni in močni, »nikakor ne bom veroval,« (Jn 20,25) vse dotlej smo zaprti pred drugimi in pred samim sabo, sami, stisnjeni med pritiski ljudi in lastnimi pričakovanji, ki jim ne moremo ustreči. Zato kot Jezus tudi mi potrebujemo rane. Saj vendar zaradi ran postajamo potrebni ljubezni, zaradi ran potrebujemo drug drugega. V njih je namreč prostor za to, da kdo da »svojo roko in jo položi v mojo stran«, da jo tako napolni. V njih je dokaz, da sami ne zmoremo – in da je ravno v tem naše vstajenje, naša velika noč: v prostoru, ki nam ga je življenje podarilo, da bi ne bili sami, da bi napolnili drug z drugim. Pa čeprav so to rane, boleči, nepopolni prostorčki, ki se jih sramujemo. 

Blagor nepopolnim, ker so prostor velike noči!

(misel na 2. velikonočno, belo nedeljo, leto B)