Besede za srce

Jezus je nekdo, ki svoje učence pritegne . Tako se začne njihov poklic: »Šla sta torej in videla, kje stanuje, ter ostala pri njem tisti dan.« (Jn 1,39) Morda zaradi reklame, ki mu jo je naredil Janez Krstnik, ko ga je označil za »Jagnje Božje«, morda zaradi karizme, s katero je navduševal množice, bolj verjetno pa zato, ker je imel pravo avtoriteto .  Ko padajo avtoritete  Danes nam ob omembi kakršnekoli avtoritete ni prijetno, zelo slabšalno jemljemo njihov pomen za našo družbo, razumemo jih kot nekaj zatiralskega, nekaj, kar uničuje našo izbiro in svobodo. Verjetno je tako zato, ker se je v preteklosti glede avtoritet zgodilo veliko zlorab, kajti avtoriteto lahko razumemo zelo napačno, lahko jo zgradimo na moči, tako da bi nekomu grozimo, ga zaničujemo ali ga držimo v strahu, lahko jo utemeljimo na vzvišeni oddaljenosti, lahko na brezmadežni podobi, lahko podkupovanjem. In veliko tega se je in se še vedno dogaja.  V nevarnem času živimo, v času raztopljenih vrednot, po...

Živeti nebeško kraljestvo pomeni brati knjige . Brati dosti in temeljito. Brati vsak dan. Brati izbirčno, kakovostno. Vzeti si veliko časa za to, posvetiti temu veliko več časa kot elektroniki in puhastim mislim, ki danes so in jih jutri vržejo v peč (prim. Mt 6,30).  Iskati zaklade  Kaj namreč pomeni drugega, da je » nebeško kraljestvo podobno zakladu, skritemu na njivi « (Mt 13,44), da je » nebeško kraljestvo tudi podobno trgovcu, ki išče lepe bisere « (Mt 13,45) in da je » nebeško kraljestvo podobno mreži, ki jo vržejo v morje in zajame ribe vseh vrst. Ko se napolni, jo potegnejo na obrežje, sedejo in odberejo dobre v posodo, slabe pa poméčejo proč « (Mt 13,47-48)? Med ceneno površnostjo našega časa iskati skrite zaklade človekovih spoznanj in odkritij, med glasnimi reklamami najti tiho modrost, učiti se med mnogimi besedami razbirati dobro od slabega, zrnje od plev, koristno od nekoristnega, dovoliti lastno spreminjanje, imeti vso svobodo tega življenja, ki je predvsem sv...

»Glejte, jaz odprem vaše grobove, vzdignem vas iz vaših grobóv, o moje ljudstvo, in vas pripeljem v Izraelovo deželo.« (Ezk 37,12)  Koliko ljudi živi v grobovih … Ne samo takole kot Lazar, ki je umrl telesno, veliko ljudi mrtvih hodi po svetu , mrtvih v srcu, mrtvih v duši, zaradi greha, zaradi krivde, zaradi razočaranj, veliko več stvari kakor sama smrt ubija ljudi in jim hromi življenje. Vidimo, da je tako tudi v Lazarjevi zgodbi, tudi njegovi dve sestri umreta, Marta in Marija, zaradi žalosti, zaradi obupa nad tem, kar se je zgodilo.  Jezus prinaša življenje …  V njihovo sredo pa pride Jezus in – On, ki je Beseda – pravi o sebi in svoji besedi takole: » Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo žível, tudi če umre; in vsakdo, ki živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl. Veruješ v to?« (Jn 11,25-26) Vprašanje, ki ga postavlja, je v bistvu vprašanje vsakega dne, ki pade v takole težko situacijo, ko je nekaj narobe, se odločamo med smrtjo in življenjem, med upa...

V nebesa pride, kdor si želi tam tudi živeti.  Povejmo drugače, kdor si jih tako močno želi, da jih poskuša živeti že na zemlji, ne šele v večnosti. Pa ne govorim o neki utopični ideji o idealnem svetu, o nečem, česar ne more biti. Ne, človek nebes ne more ustvariti. Toda na zemlji so nebesa vseeno mogoča, in nebesa so tam, kjer nisem sam, kjer sva vedno dva ali smo trije , ki živimo v Njegovem imenu , in kjer je poleg tudi Bog.  Točno tako, nebesa so tam, kjer je Bog med nami .  Prinašati Boga v naše življenje, v naše okolje, v naše odnose pa je skrajno zahtevna stvar, ni pa nemogoča. Zgled za to je Marija, ki danes stopa v Elizabetino hišo. Da se razumemo, ti dve ženi sta živeli vsaka sredi svojih težav in zagat, ni jima bilo ravno najlažje v življenju, in veliko od teh zagat je bilo posledica ravno tega, da sta pustili Bogu v svoje življenje. Vsaka od njiju, Marija še bolj, je trepetaje privolila Božjim idejam, zaradi njih je zavrgla svojo varnost, šla je tja, kamor jo...

Nekaj nas vodi skozi življenje, če to delamo zavestno ali pa če ne, vedno prisluhnemo nekemu glasu, ki nas nekam pelje. Zato smo ljudje, tudi če se nam ta oznaka zdi podcenjevalna in manjvrednostna, vendarle nekakšne ovce , kakor one vedno nekomu sledimo, komu, to pa izbiramo sami. Ko govorimo o pastirjih, najemnikih in ovcah, torej govorimo o življenjskih izbirah.  Ovce lahko vodijo razne stvari, predvsem njihove želje in nagoni, na precej lahek način se jih s priboljški spravi točno tja, kjer jih želimo imeti. Človeške ovce naj bi bile drugačne, naj bi dobro pretuhtale, kam kakšna stvar vodi, naj bi bile pripravljene pastirja dobro prepoznati (Jn 10,15) in ga seveda ločiti od najemnika.  Razločevanje  Vendar pa ni ravno najlažje prepoznati, kdo je dobri pastir in kdo samo najemnik , v tem je težava, ločiti tistega, ki bi jim rad »dal življenje«, od onega, ki bi rad od ovc imel predvsem nek dobiček, ki bi jih izrabil za svoje interese ter jih potem, ko jih ne potrebuje ...

Močno se nam že pozna precej dolgo prebivanje v »kultu izbire«, med policami neskončnih možnosti, v trgovinah, na spletu, v restavracijah, celo v šolskem sistemu, povsod neskončna izbira. To nas prepričalo, da si lahko življenje menda krojimo po svoje, ne samo, da bi lahko šlo, kot smo si zamislili, celo da imamo pravico do tega. Zato je menda tako težko sprejeti povsem drugačne poti, ki jih ubira življenje in pri katerih nimamo nikakršne besede, najsi gre za nesrečno zaljubljenost, spodletelo maturo ali zahrbtno bolezen, veliko težje kot nekoč, ko smo ljudje imeli na izbiro samo eno vrsto kruha ali zobne paste. Ko smo z otožnimi očmi pogledovali proti nebu, če nam bo Najvišji prizanesel, ko smo še znali reči: »Gospod je dal, Gospod je vzel, naj bo hvaljeno ime Gospodovo!« (Job 1,21)  Življenje je dar  Skratka, domišljati smo si začeli, da je naše življenje pravica, čeprav temu ni tako. Morda se spričo tolikih smrti in bolezni zdaj nekoliko bolj zavedamo, da je življenje v bis...

Mnogi so preroško, celo nekoliko vzhičeno napovedovali – tudi sam sem se strinjal z njimi – da bo epidemija končno spet počlovečila človeštvo. Prišla je ravno v trenutku nekakšne svetovne napetosti, ko smo že vsi počasi slutili, da naš slog življenja, kakršnega smo si ustvarili, dolgoročno ne more zdržati, da bo treba nekaj spremeniti. Epidemija se je zdela kakor prikladna »egiptovska nadloga«, da se bo človeštvo preko nje, posebej njegov bogatejši del, zamislilo nad sabo in spremenilo svoje vzorce, da se bodo stvari končno premaknile v pravo smer.  Pa ni bilo nič od tega. Pravzaprav je ravno narobe, svet je še bolj tak, kot je bil pred tem, bogati so še bolj bogati in reveži še bolj revni, vse, kar smo zaenkrat »pridobili« z izrednim stanjem, je bolj ali manj le še povečan strah pred drugimi ljudmi, ki smo se jih že tako bali, še bolj smo ogradili vsak svoj vrtiček, s še višjo ograjo. Egoisti, kolikor smo bili že prej, smo to postali še veliko bolj in še močneje se je razkrinkala ...

… potem je vse na pravem mestu , takole gre naš pregovor. Do tega spoznanja so se stari gotovo pretolkli skozi precej napak, ki so jih storili, precejkrat so morali pred Boga, pred »sveto« v svojem življenju, postaviti nujno delo, zaslužek, celó preživetje, pa seveda še moč nad drugimi in še kaj, razumljivo, zdelo se jim je, da bo tako njihovo življenje boljše, srečnejše, bolj v skladu s tem, kar so od njega pričakovali in si želeli, in tako so se na Božje mesto postavili še sami, misleč, da bo potem vse tako, kot mora biti. Konflikti interesov Šele potem so menda ugotovili, da stvari na tak način pač ne delujejo, da se tako vse ravnovesje v življenju posuje, ko se pozabi na svete stvari, da s tem namreč žrtvujejo sočloveka, da tako postanejo sužnji svojih pričakovanj in neprestane želje po »več in več«, ugotovili so, da v življenju nastane kaos, kadar je bog v življenju človeka kaj drugega kot Bog … Če povemo drugače, ko ni več vrednot , v katere verjameš tako močno, da jih bran...

Takoj po božiču Jožef z Marijo in detetom že beži v Egipt, proč od krvoločnega trinoga, ki kolje otroke, prihodnost naroda. Jožef se zaveda naloge, ki jo nosi v prsih vsak moški: da mora svojo družino zaščititi pred čemerkoli, kar bi lahko to najnežnejšo stvar na svetu raztreščilo na kosce. Njegova gesta me je spomnila na posnetek, ki sem ga nedavno videl na spletu. Revnejše otroke so postavili pred težko izbiro. Kupili so jim darila, ki so si jih želeli sami, poleg njih pa so postavili darila, ki bi si jih želeli njihovi starši. Lahko so izbrali samo eno darilo. Po mučnem premisleku so vsi po vrsti izbrali darila za svoje starše. »Družina je pomembnejša,« so rekli, eden za drugim. »Če moram izbirati med lego kockami ali družino, izberem družino.« Družina je pomembnejša Najsi gre za dejansko ali zaigrano stvar, film nosi pomembno sporočilo: » Družina je pomembnejša. « Besede, ki bi jih morali nesti s seboj v soočanje s takšnimi ali drugačnimi izbirami, rekel bi, z vsakovrst...

northcountrypublicradio.org Tako velikokrat že sem se na sveti večer, preden sem oddrvel na polnočnico, usedel v svoj od prahu, peska, listja in vse druge navlake umazani jekleni konjiček in si ob tem prav vsakič zlovoljno pripomnil, da bi ga pa vsaj za božič lahko očistil. Na božič sem si precej hitro pomiril »vzorno« katoliško vest, ki ne zamudi prilike, da ne bi vsaj česa pograjala in pokritizirala. Sem si pač nekoliko hudomušno rekel, da se je tudi Jezus rodil v »štali« in da lahko zato v njej lahko še bolj pristno praznujem. Amen, pojdimo na pot! Težava je bila težje rešljiva za veliko noč, takrat govorimo o praznem, čistem grobu. Pa za binkošti, ko je Duh prenovil obličje zemlje. Tudi za vse svete, takrat se še grobovi pospravijo in očedijo. In še kdaj vmes, posebno ob nedeljah, ko se vse sveti in blešči, moja pražnja obleka pa v tako velikem neskladju s sedežem, na katerem se odpelje k maši. Sam sem se nereda že privadil, če pa gre z mano še kdo, si kar predstavljam, kako...