Če je Bog na prvem mestu …

… potem je vse na pravem mestu, takole gre naš pregovor. Do tega spoznanja so se stari gotovo pretolkli skozi precej napak, ki so jih storili, precejkrat so morali pred Boga, pred »sveto« v svojem življenju, postaviti nujno delo, zaslužek, celó preživetje, pa seveda še moč nad drugimi in še kaj, razumljivo, zdelo se jim je, da bo tako njihovo življenje boljše, srečnejše, bolj v skladu s tem, kar so od njega pričakovali in si želeli, in tako so se na Božje mesto postavili še sami, misleč, da bo potem vse tako, kot mora biti.

Konflikti interesov

Šele potem so menda ugotovili, da stvari na tak način pač ne delujejo, da se tako vse ravnovesje v življenju posuje, ko se pozabi na svete stvari, da s tem namreč žrtvujejo sočloveka, da tako postanejo sužnji svojih pričakovanj in neprestane želje po »več in več«, ugotovili so, da v življenju nastane kaos, kadar je bog v življenju človeka kaj drugega kot Bog … Če povemo drugače, ko ni več vrednot, v katere verjameš tako močno, da jih braniš celo z lastnim življenjem.

Kajti za to pravzaprav gre pri izbiri med Jezusom in domačimi, za vrednote, ne za ljubezen, ne za ali to ali ono, ampak za »bolj« in »manj« pomembno, kar je bolj prav in manj prav, domači so samo tisti najtežje prelomljivi odnos. To pomeni »sprejeti svoj križ« in hoditi za njim, živeti, zagovarjati iste vrednote, kot jih je živel Jezus in se jih držati do smrti, tudi če jim tisti, ki jih imaš najbolj rad, nasprotujejo, vzeti nase napor, ki ga prinaša zvestoba svojim vrednotam, to pomeni »izgubiti svoje življenje zaradi njega« (Mt 10, 37-39). Imeti svoje stališče do življenja in stati za njim.

Paradoks življenja

Kajti to je res »izguba življenja«, dobro vemo, da se skozi življenje najbolje pride kot oportunist, vetrnjak, bi rekli nekoč, se pravi, če se svoje odločitve ravna v smeri najmanjšega truda in največjega dobička. Načelni ljudje, to pa so mučenci vseh časov, ne samo, da na zdravnika čakajo dlje, ker niso izkoristili poznanstev, zaradi slabe vesti, ki nam jo delajo s svojo prisotnostjo, zato jih tudi pobijamo, da le ne bi kdo podvomil v naša dejanja in prepričanja. Ne, načelnih ljudi se načeloma ne mara, niti po smrti ne. Nekoč so jih streljali pred brezni, danes njihovim kipom režejo glave.

Toda ravno to, pravi Jezus, pomeni najti svoje življenje. Kdor namreč za vsako ceno, tudi za ceno trpljenja, preganjanja, smrti obdrži svoje vrednote, »sveto«, Boga na prvem mestu, ve, za kaj sploh živi. In to je edino pravo življenje, vedeti za razlog svojega obstoja, vedeti za cilj svojega napora in svobodno se odločiti, da mu bom sledil. In s tem nekaj povedati svetu. Ker sem zato tu. Saj vendar življenje ni vredno, ko je dolgo ali bogato, ampak ko je pomenljivo.

(misel ob 13. navadni nedelji, leto A)