Preskoči na glavno vsebino

Če je Bog na prvem mestu …


potem je vse na pravem mestu, takole gre naš pregovor. Do tega spoznanja so se stari gotovo pretolkli skozi precej napak, ki so jih storili, precejkrat so morali pred Boga, pred »sveto« v svojem življenju, postaviti nujno delo, zaslužek, celó preživetje, pa seveda še moč nad drugimi in še kaj, razumljivo, zdelo se jim je, da bo tako njihovo življenje boljše, srečnejše, bolj v skladu s tem, kar so od njega pričakovali in si želeli, in tako so se na Božje mesto postavili še sami, misleč, da bo potem vse tako, kot mora biti.

Konflikti interesov

Šele potem so menda ugotovili, da stvari na tak način pač ne delujejo, da se tako vse ravnovesje v življenju posuje, ko se pozabi na svete stvari, da s tem namreč žrtvujejo sočloveka, da tako postanejo sužnji svojih pričakovanj in neprestane želje po »več in več«, ugotovili so, da v življenju nastane kaos, kadar je bog v življenju človeka kaj drugega kot Bog … Če povemo drugače, ko ni več vrednot, v katere verjameš tako močno, da jih braniš celo z lastnim življenjem.

Kajti za to pravzaprav gre pri izbiri med Jezusom in domačimi, za vrednote, ne za ljubezen, ne za ali to ali ono, ampak za »bolj« in »manj« pomembno, kar je bolj prav in manj prav, domači so samo tisti najtežje prelomljivi odnos. To pomeni »sprejeti svoj križ« in hoditi za njim, živeti, zagovarjati iste vrednote, kot jih je živel Jezus in se jih držati do smrti, tudi če jim tisti, ki jih imaš najbolj rad, nasprotujejo, vzeti nase napor, ki ga prinaša zvestoba svojim vrednotam, to pomeni »izgubiti svoje življenje zaradi njega« (Mt 10, 37-39). Imeti svoje stališče do življenja in stati za njim.

Paradoks življenja

Kajti to je res »izguba življenja«, dobro vemo, da se skozi življenje najbolje pride kot oportunist, vetrnjak, bi rekli nekoč, se pravi, če se svoje odločitve ravna v smeri najmanjšega truda in največjega dobička. Načelni ljudje, to pa so mučenci vseh časov, ne samo, da na zdravnika čakajo dlje, ker niso izkoristili poznanstev, zaradi slabe vesti, ki nam jo delajo s svojo prisotnostjo, zato jih tudi pobijamo, da le ne bi kdo podvomil v naša dejanja in prepričanja. Ne, načelnih ljudi se načeloma ne mara, niti po smrti ne. Nekoč so jih streljali pred brezni, danes njihovim kipom režejo glave.

Toda ravno to, pravi Jezus, pomeni najti svoje življenje. Kdor namreč za vsako ceno, tudi za ceno trpljenja, preganjanja, smrti obdrži svoje vrednote, »sveto«, Boga na prvem mestu, ve, za kaj sploh živi. In to je edino pravo življenje, vedeti za razlog svojega obstoja, vedeti za cilj svojega napora in svobodno se odločiti, da mu bom sledil. In s tem nekaj povedati svetu. Ker sem zato tu. Saj vendar življenje ni vredno, ko je dolgo ali bogato, ampak ko je pomenljivo.

(misel ob 13. navadni nedelji, leto A)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Velikonočni ogenj

Podolgovata meglica se je vlekla nad zaspano vasjo in tik čez njo je mežikalo jutranje sonce, ko sem še zaspan in krmižljav nekaj pred sedmo zjutraj stekel proti cerkvi. Pod zvonikom se je že nabrala množica fantov, ki so stali ob ognju in se greli, vsak s svojo domačo pripravo za raznašanje, nekateri so lesne gobe nataknili kar na žico, drugi smo si jih nadrobili na koščke in jih položili na dno preluknjane konzerve, podedovane od starejših bratov.  Nekje med zaspanostjo in veselim vznemirjenjem se je vlekel dim in silil v oči, vendar je bilo v mrzlem jutru tam vendarle prijetno toplo, zato smo ostali ob ognju in potrpežljivo čakali, da bo župnik nazadnje le poškropil tisti nenavadni, jutranji kres, ki ga je navsezgodaj pripravil Jožko Mežnarjev. Potrpežljivi smo morali biti, nihče ni smel prižgati ognja pred koncem. Čim pa je župnik zamahnil z roko in se je na razžarjenih polenih razgubilo tistih nekaj blagoslovljenih kapljic, smo kot sestradane živali planili na kres, da bi čimprej